Category: Cestno kolesarstvo

Tretje mesto na Granfondo Stubaki Stubičke toplice + 60 po zagorskih bregih.
Bravo!!!

Zapisal: Slavko Colnarič
Rad gledam kolesarstvo, o njemu sicer ne vem toliko kot spletni mnenjski komentatorji, a tudi sam znam, kot bi rekel Martin Krpan, kakšno prav žaltavo razdreti …
Še raje pa sedem na kolo in se kam odpeljem.
Prejšnjo soboto je bil Juriš na Vršič, včeraj pa Vzpon na Nanos, ki ga je tako kot vedno, odlično organiziral KK Izvir Vipava.
In trpeče noge, so tako kot na Vršiču, tudi za Nanos spisale note, za veselo melodijo, ki jo na odru špila isti trio.
Ker smo bobnarji na odru vedno bolj v ozadju, se tudi na kolesu držim tega pravila, da sem bolj zadaj; a s tretjim mestom sem več kot zadovoljen. Kajti za drugim mestom sem zaostal le nekaj deset sekund, za približno toliko sekund pa sem tudi sam ušel tistemu, ki me je zadaj lovil. Ni bilo lahko, niti Borisu, ki pa vedno zmaga, in to z naskokom nekaj minut.
Vuelta se počasi preveša v tretji teden … navijanja bo še veliko, navijaštva pa še več.
A ne pozabiti, danes je še dirka za Veliko nagrado Montreala, Mateju Mohoriču je šlo odlično že v petek v Quebecu, ko je v šprintu glavnine dosegel peto mesto; danes pa …naj mu bodo dobre noge.
Bravo ŠD Turbo M – bravo vsem za stopničke!!!

Zapisal: Slavko Colnarič
Osemnajst kolesarskih sezon se je obrnilo, odkar sem si za Abrahama kupil prvo specialko. In šestnajstič se mi je uspelo udeležiti vzpona na znameniti in naš najvišji cestni prelaz, ki je vsako prvo soboto v septembru. Štiriindvajset kockastih serpentin do vrha je na cesti, ki so jo med 1. svetovno vojno zgradili predvsem ruski vojni ujetniki.
In pri vzponu te male, lepo zložene skale, niti niso tako moteče kot pri spustu, ko ima človek občutek, da bo slej ko prej kak vijak popustil. Ampak verjetno, vsaj upam, doli vsi srečno pridemo.
Včasih se nas je na štartu zbralo tisoč in več, tako da je bila lahko razlika med bruto in neto časom, kar občutna. Sedaj se nas zbere le še za dve stotniji in pol zagretih kolesarskih duš. Kaj je temu vzrok, ne vem, verjetno pa je več njih.
Vem pa, da skoraj vsi, ki se prigrizemo na vrh, eni preje drugi malček kasneje, po kljub ne malemu naporu, občutimo zadovoljstvo in veselje.
Moje veselje je nadgradila še uvrstitev na tretje mesto v kategoriji.
In, ko se popoldne usedem pred televizor in pogledam, kako naš super Primož v svojem znamenitem šprintu v zaključku klanca zmaga etapo na Vuelti, bi si od prve sobote v septembru, težko zaželel kaj več.
Bravo Slavc, bravo ekipa ŠD Turbo M!!!

Zapisala: Mateja
Danes je bil tisti dan, ki ti vse vzame, a ti tudi da vse. Vzel mi je vse moči, a me naredil še močnejšo.
Nisva ravno vedela, kaj pričakovati danes… Želja, da prevozim dolgo razdaljo na L’ Étape je bila velika. 2300 višinskih metrov pa vseeno kar zalogaj. Ampak tudi želja, da ubranim zeleno majico je bila gromozanska. No, majice nisem ubranila, a sem potolažena, saj mi jo je prevzela kolesarska kraljica Laura Šimenc. 2. čas šprinta je pa tudi lep dosežek za moj kaliber. Sem pa uspela zvoziti vseh 136 km, čeprav moram priznati, da je bilo mikavno zaviti v cilj po prvih 70km in zelo sem ponosna nase, da sem zmogla nadaljevati… Na koncu pa sem se še okitila z zlatom.Kaj bi si še lahko želela več? Le to, da Danilo Mištrafović ne bi imel defekta in da bi v cilj zapeljala z njim ob sebi.
Hvala vsem, ki ste me ob poti vzpodbujali. Lado Potočnik hvala za bidone.
Pa še pohvala organizatorju L’Etap: na poti sem se počutila varno in ustrezno hidrirana, vzdušje pa itak top!
Bravo Mateja in ŠD TUrbo M!!!

V soboto so se kolesarji pomerili na 23. izvedbi Velike nagrade Šenčurja – Memorialu Bojana Udoviča, kjer je v članski kategoriji zmagal Mihael Štajnar (MEBLOJOGI – PRO CONCRETE).
Celodnevno dogajanje se je pričelo z dirko amaterskih kolesarjev, sledile so dirke mlajših kategorij, ki so se pomerili na dirki na končni cilj, kasneje so v kriteriju nastopile starejše kategorije. Tehnično zahtevna proga s krogom 1,3 km in ostrimi ovinki je prinesla tudi nekaj padcev, dirke pa so bile dodatno tudi zaradi vročine zelo naporne.
Prvi trije po kategorijah:
V kategoriji Ženske D je bila najhitrejša Ivica Rakoš (ŠD TURBO M), druga je bila Dragica Habjan (ŠD KOLOKA).
Iskrene čestitke!!!
Slike: prijavim.se

Zapisal: Slavko
‘Gora ni nora, nor je tisti, ki gre gor.’

31-ti skok na Roglo, preprečiti ga ni mogel niti zemeljski plaz, ki se je zrušil na cesto par dni nazaj. Na štartu se nas je zbralo 200 kolesarskih duš; vsak s svojimi mislimi, kako se bo spopadel z vzponom, ki naj bi veljal za enega težjih pri nas.
Sicer ne vem čisto točno, zakaj naj bi bil kakšen vzpon težji kot drugi, kajti, če greš na polno, do dile kot radi rečemo, je vsaj za mene, vsak vzpon težak kot hudič.
Eddy Mercx je nekoč dejal, da vsaka sekunda šteje. Meni je letos uspelo celih 10 sekund bolje odpeljati kot lani, in z ozirom na to, da se je pač še eno leto na moja pleča obesilo, sem bil z vožnjo zelo zadovoljen.
Ker že star slovenski pregovor o gori in norosti veliko pove, lahko samo še dodam, da moraš biti malo nor, če hočeš ostati normalen.

Bravo ekipa ŠD Turbo M!!!