Zapisal: Slavko Colnarič
Osemnajst kolesarskih sezon se je obrnilo, odkar sem si za Abrahama kupil prvo specialko. In šestnajstič se mi je uspelo udeležiti vzpona na znameniti in naš najvišji cestni prelaz, ki je vsako prvo soboto v septembru. Štiriindvajset kockastih serpentin do vrha je na cesti, ki so jo med 1. svetovno vojno zgradili predvsem ruski vojni ujetniki.
In pri vzponu te male, lepo zložene skale, niti niso tako moteče kot pri spustu, ko ima človek občutek, da bo slej ko prej kak vijak popustil. Ampak verjetno, vsaj upam, doli vsi srečno pridemo.
Včasih se nas je na štartu zbralo tisoč in več, tako da je bila lahko razlika med bruto in neto časom, kar občutna. Sedaj se nas zbere le še za dve stotniji in pol zagretih kolesarskih duš. Kaj je temu vzrok, ne vem, verjetno pa je več njih.
Vem pa, da skoraj vsi, ki se prigrizemo na vrh, eni preje drugi malček kasneje, po kljub ne malemu naporu, občutimo zadovoljstvo in veselje.
Moje veselje je nadgradila še uvrstitev na tretje mesto v kategoriji.
In, ko se popoldne usedem pred televizor in pogledam, kako naš super Primož v svojem znamenitem šprintu v zaključku klanca zmaga etapo na Vuelti, bi si od prve sobote v septembru, težko zaželel kaj več.
Bravo Slavc, bravo ekipa ŠD Turbo M!!!
