Tekme so se udeležili tudi naši člani.
Slavko Colarič pa je zapisal tole:
Pr’matkurbal sem na Kum. Prvič.
A 9,5 kilometra slabega asfalta s povprečno naklonino 10,2 %, pri čemer se povzpneš za tisoč višinskih metrov, ne bo ovira, da se naslednje leto ne bi vrnil.
Letos imam dobre noge in potihem sem upal, da bi bilo lepo, če bi mi uspelo priti kakšno sekundo pod eno uro. Na koncu se je izkazalo, da so bile noge dovolj dobre ne le za čas 57:35 ampak tudi za zmago v kategoriji. Lep bonus, ki ga pred štartom nikoli ne moreš vzeti za samoumevnega.
Bil je čisti “safer”, tako kot vsak klanec, ki ga vzameš malo bolj zares. Najprej se pogovarjaš sam s seboj, potem se pogovarjaš še s klancem, na zadnjem delu kjer se strmina napne na 18% še z makadamom, proti vrhu tako največkrat ne ostane veliko besed, bolj zvenenje v glavi. Ostanejo samo še obrati pedal in misel, da je treba vztrajati do konca.
Na vrhu pa je vse poplačano. Sploh kadar uspe narediti še nekaj več, kot si si zadal.
Gori je bilo veliko zadovoljnih obrazov. Pašta je bila dobra, pijače in hidracije dovolj za vse, pa tudi darilna vrečka je bila. Organizator se je res potrudil in pripravil lep dogodek.
Zato lahko mirno rečem: No, matkurba, še enega smo.
Žal pa se je dan začel tudi z manj prijetno novico. Med ogrevanjem pred štartom se je eden od kolesarjev ponesrečil. Ne vem natančno, kaj se je zgodilo, vem pa, da nihče ne želi videti, da se komu kaj zgodi in videti reševalcev še pred začetkom dirke, a po drugi strani je dobro, da so tam v hitro in strokovno pomoč. Iskreno mu želim hitro in uspešno okrevanje, ter da bi bil čim prej spet tam, kjer smo najraje – na kolesu
Vsem iskrene čestitke!!!
