Kranj, 6. september – Gorenjska prestolnica je že petič gostila L’Étape Slovenia by Tour de France, amatersko različico slovite dirke po Franciji.
Udeleženci so se lahko pomerili na 130 km dolgi trasi Tosidos, ki je vodila čez Škofjo Loko, Vodice, Komendo, Zalog, Tunjice, Šenturško goro, Cerklje, Preddvor, Kranj, Besnico, Podblico, Dražgoše in Železnike, nato pa nazaj čez klanec pod Joštom.
Za tiste, ki so si želeli nekoliko krajši izziv, je bila na voljo tudi 80 km dolga trasa, ki je predstavljala krajšo različico prvega dela proge.
Dogodka so se udeležili tudi naši člani in ponovno dokazali, da pri nas pedaliranje ni kar tako! In jasno – naš Slavko je bil spet na stopničkah!
Iskrene čestitke vsem našim za udeležbo, borbenost in odlične rezultate!
Ponosni smo na vas!!!
Zapisal: Slavc
Vse je enkrat prvič – 2. del
V soboto sem še razmišljal, kako se bodo po Vzponu na Ulovko naslednje jutro vrtele noge in kako trmasta bo glava. Ena stvar je namreč zmagati na petkilometrskem vzponu, druga pa je naslednji dan odpeljati 130 kilometrov dolgo L’Étape z 1.730 višinskimi metri.
Zjutraj pridem v Kranj dovolj zgodaj, da se v miru ogrejem. Peljem se mimo štartnih boksov, v katerih je že veliko neučakanih kolesarskih duš, ki čakajo na začetek. Čakaj malo, sem se jaz kaj zmotil, začudeno gledam? Saj je štart ob devetih, ura pa je šele petnajst čez osem. Tile se pa že zbirajo?
A se nič ne ogrevajo pred startom ali kako? Mogoče pa so se že ogreli, ampak do štarta bo od ogretih nog ostalo samo še ljubo sonce, ki jih bo ogrevalo, saj je že zjutraj kazalo, da bo dan topel? No ja, vsak že ve, kako in kaj, ali pa vsaj misli, da ve.
Sam grem vseeno narediti nekaj kilometrov gor in dol po bližnjih ulicah, potem pa v boks. Čakanje pred startom je vedno enako. Glava melje svoje, naj bodo dobre noge, naj bo glava trezna, a hkrati dovolj trmasta, in predvsem – naj ne bo kakšnega padca.
Ta je sicer prišel že kmalu po začetku, trije, štirje so se malo zapletli a na srečo hujših posledic ni bilo videti. Kasneje nisem videl nobenega več.
Do Zaloga pri Cerkljah je letelo kot za stavo. Ves čas se je delala elastika, skupina se je raztezala in krčila, ampak uspelo mi je držati glavnino.
Ko se cesta začne dvigovati proti Vrhovju in nato čez Šentursko goro – in se že dokaj hitro pokaže, kdo kam spada – si rečem: “Po pameti, stari. Dirka je še dolga.” Večina mladcev okoli mene z rumenimi številkami gre tako ali tako samo en krog, zato je moj edini pravi recept, moj tempo.
V Kranju se trasa razdeli. Nekateri zavijejo po Jelenovem klancu po desni strani proti cilju, drugi nadaljujemo po levi proti Besnici in Mohoričevi Podblici. Pogledam na števec – povprečna hitrost preko 38 km/h.
Lepo. To mi je všeč, mnogo bolje kot lani. Seveda pa se takoj tudi vprašam, da nisem mogoče prehiter? Nič, zdaj je, kar je. Gremo naprej.
In potem pride Mohoričeva Podblica.
To je kolesarska veselica, boljšo bi težko našel tudi na najbolj znanih klasikah. To je treba doživeti v živo. Za opisati bi moral biti že skoraj pesnik. Lahko samo rečem, da skozi tak špalir noge postanejo lažje, močnejše, duša pa dobi krila.
Seveda sem moral v teh “rovtah” postaviti svoj osebni rekord.
Na spustu iz Dražgoš proti Čepuljam je za ritem skrbel moj kolesarski prijatelj Aleš, ki je doma iz teh krajev. Vlekel je celo skupino, vmes pa pozdravljal svoje sokrajane. Hvala, Aleš!
Na spustu iz Čepulj sem imel tudi svojo dozo adrenalina, da me je kar malo stisnilo tam okoli zakrnelega organa, s katerim najboljši človekov prijatelj veselo maha. Na enem ostrem ovinku sem šel skoraj naravnost, a sem se dokaj suvereno rešil. Matilda bo očitno še malo počakala name.
Potem pa še drugič na Jelenov klanec. Tokrat je že malo bolj bolelo. Pravi mali križev pot.
Še dobro, da okoli mene ni bilo videti kakšnega ostarelega veterana, s katerim bi se moral fajtati za kolajno. Kajti priznam – na medaljo sem resno računal.
Po 130 kilometrih in skoraj 1.800 višinskih metrih sem prišel v cilj v času 3:52:42, kar je več kot šest minut bolje kot lani. Povprečna hitrost 33,5 km/h.
Vesel kot radio.
Veselja ni pokvarilo niti dejstvo, da je bil en Italijan še hitrejši in me je prehitel za 46 sekund. Tako sem ponovil lansko drugo mesto v kategoriji 65+.
Malce pa me je zmotilo, da ga potem ni bilo na oder za zmagovalce. Se mi zdi, da če se že toliko maramo, je pa le lepo, da pridemo vsi na odel in si podamo roke in namenimo eden drugemu poklon. Na sicer odlično organizirani prireditvi, na kateri štartnina ni ravno poceni za vsak žep, bi bilo lepo tudi, da bi tudi drugo – in tretjeuvrščeni dobili kakšno kolajno. Ne gre za vrednost kovine, ampak za majhno gesto, ki tekmovalcem veliko pomeni.
No ja, nič ni popolno. Še vesolje ne. Če bi bilo popolno, bi nas verjetno naredilo malo drugačne in boljše. Ampak, to je tema za kakšne bolj resne kroge, ali pa za šankom ob pivu.
Aja, še zanimivost za konec. Matej Mohorič, ambasador te prireditve, in njegov klubski kolega Žak Eržen sta skozi cilj prišla kar nekaj minut za mano.
Kdor je dober, ta ni slab.
