V soboto je v Osilnici potekala že sedma izvedba rekreativnega kolesarskega vzpona »Navkreber na Strmo Reber« – prireditve, ki je rezervirana za dobro pripravljene in vztrajne kolesarje.
Vzpon je potekal po znamenitem »Medvedjem Črevu«, 8.400 metrov dolgi progi z neverjetnimi 19 serpentinami, speljanimi pod kotom 180°.
Kolesarje je čakalo kar 720 metrov višinske razlike, povprečni naklon 8,8 %, najstrmejši odseki pa so dosegli kar 17 %. Cilj je bil na 993 metrov visokem prelazu Strma Reber, pri 8. serpentini pa jih je nagradil tudi čudovit razgled.
Te zahtevne preizkušnje sta se udeležila tudi naša dva najzvestejša tekmovalca ŠD Turbo M. In kot se za prava Turbo M-jaša spodobi – tudi tokrat brez stopničk ni šlo!
Kljub težkemu vzponu sta se znova izkazala in zasluženo stopila na zmagovalne stopničke. Bravo, fanta!
Res smo ponosni na vaju! Turbo M – vedno navkreber!
Zapisal: Slavko
»Navkreber na Strmo reber«
Strma reber je osem kilometrov dolg klanec, z devetnajstimi serpentinami in dobrimi sedemsto metri višinske razlike. Pravi izziv za prave klancarje.
Začne se takoj naravnost v strmino z okoli 9-odstotno naklonino. Tri kilometre in pol strmega klanca in trpljenja do zaselka Spodnji Čačič, kjer se prava matrarija šele začne. Tam zagrizeš v prvo od devetnajstih serpentin, ki vztrajno in nepopustljivo čakajo vse do vrha cestnega prevala na 1000 metrih nadmorske višine.
Iz ptičje perspektive je videti čudovito. Ko pa se vanj zagrizeš s kolesom, postane čudovito težek.
Zaradi podobnosti z znamenitim francoskim vzponom in zaradi strmine mu kolesarji pravijo kar “slovenski Alpe d’Huez”, po domače pa “medvedje črevo” oziroma “medvedje ride”.
Naša medvedja čreva so sicer za nekaj desetink odstotka bolj strma od francoskih, je pa res, da so nekoliko krajša in imajo dva “črevesna kolona” – dve serpentini manj. Ampak vztrajni in nepopustljivi vedo, da je na enem ali drugem treba priti do vrha.
In včeraj je na vrh, skupaj cestarjev in MTB-jevcev, prišlo več kot 170 kolesarskih duš.
Mene so moje noge in trmasta glava pripeljale nekje v prvo polovico vseh veselo-trpeče se vzpenjajočih. V kategoriji Master I je bilo to dovolj za zmago, še bolj pa me je razveselil čas – 39:14. Bil je za debelo minuto boljši kot pred tremi leti, ko sem tukaj prvič okusil duh medveda.
Ker je vzpon štel tudi za državno prvenstvo, sem po spomladanski majici državnega prvaka na cesti včeraj z velikim veseljem oblekel še majico državnega prvaka v vzponu.
Toda kolesarstvo niso samo sekunde, časi in rezultati.
Veselo druženje v dolini, čakanje na razglasitev, podelitev priznanj, državna himna in pred dirko celo tehtanje koles – vse to da takemu dogodku posebno vrednost. Pogovori s kolesarskimi prijatelji, analize, kako je komu šlo, golaž s polento, dober štrudel in seveda tudi pivo, z ali brez maliganov, kakor komu drago.
Vse tako, kot mora biti.
Sezona se počasi zaključuje. Matranja bo konec, spomini pa ostajajo. In prav ti nas bodo naslednjo sezono spet posedli na kolo in peljali proti novim klancem, serpentinam in ravninam.
FOTO: Klara, Drago,
