Športno društvo Turbo M

V nedeljo je na Škofljici potekal Kronometer Škofljica, vožnja na čas, ki šteje za Pokal Slovenije.
Tekmovalce je čakala 15,8 km dolga ravninska trasa Škofljica–Ig–Škofljica.
Čestitke organizatorjem za odlično izvedbo tekmovanja!Na kronometru je nastopil tudi naš predsednik Matjaž.
Iskrene čestitke za nastop!
Gremo Turbom!!

V soboto je bilo v Kosezah pri Vodicah znova zelo živahno. Na sporedu je bila 15. Velika nagrada Občine Vodice in Pokal Lidl 2026, ki je za amaterske kategorije štela tudi za Pokal Slovenije.
Dirka je potekala na 3,2 km dolgem krogu Koseze – Selo pri Vodicah – Šinkov Turn. Tekmovalci so morali odpeljati 13 krogov, skupaj kar 41,6 km.
Organizatorja sta bila POGI TEAM UAE Generali in PIKA TEAM by Mastercard – KD Rog.
Na dirki sta nastopila tudi naša člana ŠD Turbo M in oba sta se odlično odrezala ter osvojila 2. mesto!
Obema iskrene čestitke!!!
Bravo, Turbo M!

Še ena odlična dirka in še en uspešen dan za ŠD Turbo M!
Na rekreativni kolesarski dirki s cestnimi in gorskimi kolesi, ki je štela za Pokal Slovenije v vzponu v kategorijah amaterji, ženske in master, so se pomerili rekreativci brez licenc in klubov ter amaterski kolesarji z licencami.
Na startu so bili tudi trije naši člani – in seveda, kjer so naši, so tudi stopničke!
Slavko in Milivoj sta bila ponovno nepremagljiva! Stopničke so bile spet njune!
Čestitke vsem trem za odličen nastop, borbenost in zastopanje barv ŠD Turbo M!
Turbo M gre naprej – vedno na polno!!!

Zapisal: Slavko

Na Nanos direkt na nos!
Kljub “starim gumam” se je danes Colnago odlično odrezal in šel proti vrhu Nanosa skoraj tako hitro, kot so noge zmogle in je glava hotela.
Bilo je dovolj za novo zmago v kategoriji, ki ima počasi že žlahten vonj po cipresah.
Letošnja bera je tako trinajsta zmaga na petnajstih dirkah. Številke so lepe, ampak sezona še ni končana.
Človek je namreč čudno bitje. Ko doseže en cilj, že gleda proti naslednjemu hribu.
Tako da … gremo do konca. In potem še malo naprej.

(FOTO UHELJ SILVAN) delno

Kranj, 6. september – Gorenjska prestolnica je že petič gostila L’Étape Slovenia by Tour de France, amatersko različico slovite dirke po Franciji.
Udeleženci so se lahko pomerili na 130 km dolgi trasi Tosidos, ki je vodila čez Škofjo Loko, Vodice, Komendo, Zalog, Tunjice, Šenturško goro, Cerklje, Preddvor, Kranj, Besnico, Podblico, Dražgoše in Železnike, nato pa nazaj čez klanec pod Joštom.
Za tiste, ki so si želeli nekoliko krajši izziv, je bila na voljo tudi 80 km dolga trasa, ki je predstavljala krajšo različico prvega dela proge.
Dogodka so se udeležili tudi naši člani in ponovno dokazali, da pri nas pedaliranje ni kar tako! In jasno – naš Slavko je bil spet na stopničkah!
Iskrene čestitke vsem našim za udeležbo, borbenost in odlične rezultate!
Ponosni smo na vas!!!

Zapisal: Slavc

Vse je enkrat prvič – 2. del
V soboto sem še razmišljal, kako se bodo po Vzponu na Ulovko naslednje jutro vrtele noge in kako trmasta bo glava. Ena stvar je namreč zmagati na petkilometrskem vzponu, druga pa je naslednji dan odpeljati 130 kilometrov dolgo L’Étape z 1.730 višinskimi metri.
Zjutraj pridem v Kranj dovolj zgodaj, da se v miru ogrejem. Peljem se mimo štartnih boksov, v katerih je že veliko neučakanih kolesarskih duš, ki čakajo na začetek. Čakaj malo, sem se jaz kaj zmotil, začudeno gledam? Saj je štart ob devetih, ura pa je šele petnajst čez osem. Tile se pa že zbirajo?
A se nič ne ogrevajo pred startom ali kako? Mogoče pa so se že ogreli, ampak do štarta bo od ogretih nog ostalo samo še ljubo sonce, ki jih bo ogrevalo, saj je že zjutraj kazalo, da bo dan topel? No ja, vsak že ve, kako in kaj, ali pa vsaj misli, da ve.
Sam grem vseeno narediti nekaj kilometrov gor in dol po bližnjih ulicah, potem pa v boks. Čakanje pred startom je vedno enako. Glava melje svoje, naj bodo dobre noge, naj bo glava trezna, a hkrati dovolj trmasta, in predvsem – naj ne bo kakšnega padca.
Ta je sicer prišel že kmalu po začetku, trije, štirje so se malo zapletli a na srečo hujših posledic ni bilo videti. Kasneje nisem videl nobenega več.
Do Zaloga pri Cerkljah je letelo kot za stavo. Ves čas se je delala elastika, skupina se je raztezala in krčila, ampak uspelo mi je držati glavnino.
Ko se cesta začne dvigovati proti Vrhovju in nato čez Šentursko goro – in se že dokaj hitro pokaže, kdo kam spada – si rečem: “Po pameti, stari. Dirka je še dolga.” Večina mladcev okoli mene z rumenimi številkami gre tako ali tako samo en krog, zato je moj edini pravi recept, moj tempo.
V Kranju se trasa razdeli. Nekateri zavijejo po Jelenovem klancu po desni strani proti cilju, drugi nadaljujemo po levi proti Besnici in Mohoričevi Podblici. Pogledam na števec – povprečna hitrost preko 38 km/h.
Lepo. To mi je všeč, mnogo bolje kot lani. Seveda pa se takoj tudi vprašam, da nisem mogoče prehiter? Nič, zdaj je, kar je. Gremo naprej.
In potem pride Mohoričeva Podblica.
To je kolesarska veselica, boljšo bi težko našel tudi na najbolj znanih klasikah. To je treba doživeti v živo. Za opisati bi moral biti že skoraj pesnik. Lahko samo rečem, da skozi tak špalir noge postanejo lažje, močnejše, duša pa dobi krila.
Seveda sem moral v teh “rovtah” postaviti svoj osebni rekord.
Na spustu iz Dražgoš proti Čepuljam je za ritem skrbel moj kolesarski prijatelj Aleš, ki je doma iz teh krajev. Vlekel je celo skupino, vmes pa pozdravljal svoje sokrajane. Hvala, Aleš!
Na spustu iz Čepulj sem imel tudi svojo dozo adrenalina, da me je kar malo stisnilo tam okoli zakrnelega organa, s katerim najboljši človekov prijatelj veselo maha. Na enem ostrem ovinku sem šel skoraj naravnost, a sem se dokaj suvereno rešil. Matilda bo očitno še malo počakala name.
Potem pa še drugič na Jelenov klanec. Tokrat je že malo bolj bolelo. Pravi mali križev pot.
Še dobro, da okoli mene ni bilo videti kakšnega ostarelega veterana, s katerim bi se moral fajtati za kolajno. Kajti priznam – na medaljo sem resno računal.
Po 130 kilometrih in skoraj 1.800 višinskih metrih sem prišel v cilj v času 3:52:42, kar je več kot šest minut bolje kot lani. Povprečna hitrost 33,5 km/h.
Vesel kot radio.
Veselja ni pokvarilo niti dejstvo, da je bil en Italijan še hitrejši in me je prehitel za 46 sekund. Tako sem ponovil lansko drugo mesto v kategoriji 65+.
Malce pa me je zmotilo, da ga potem ni bilo na oder za zmagovalce. Se mi zdi, da če se že toliko maramo, je pa le lepo, da pridemo vsi na odel in si podamo roke in namenimo eden drugemu poklon. Na sicer odlično organizirani prireditvi, na kateri štartnina ni ravno poceni za vsak žep, bi bilo lepo tudi, da bi tudi drugo – in tretjeuvrščeni dobili kakšno kolajno. Ne gre za vrednost kovine, ampak za majhno gesto, ki tekmovalcem veliko pomeni.
No ja, nič ni popolno. Še vesolje ne. Če bi bilo popolno, bi nas verjetno naredilo malo drugačne in boljše. Ampak, to je tema za kakšne bolj resne kroge, ali pa za šankom ob pivu.
Aja, še zanimivost za konec. Matej Mohorič, ambasador te prireditve, in njegov klubski kolega Žak Eržen sta skozi cilj prišla kar nekaj minut za mano.

Kdor je dober, ta ni slab.

Več kot 170 kolesark in kolesarjev je danes zavrtelo pedala na vzponu na Ulovko in kronometru – in skupaj so ustvarili še en izjemen Cankarjev pokal!
Letos smo bili priča tudi dvema novima rekordoma vzpona!
Iskrene čestitke organizatorjem, vsem tekmovalcem in seveda navijačem za podporo ob progi!
Na tekmi so bili tudi naši trije člani – Matjaž Mesojedec, Matjaz Bahar in Slavko Colnarič.
In jasno … Slavc spet na stopničkah!
Res že malo kičasto …
Ampak smo pa ponosni nate, Slavko!!!

Zapisal: Slavko Colnarič

Vse je enkrat prvič.
Še nikoli nisem šel v dveh dneh zapored na dirko. Do danes.
Današnji Vzpon na Ulovko – pet kilometrov ne preveč strmega klanca, za katerega se na koncu vedno izkaže, da tudi položen klanec ni ravno položen.
Lahko bi za šalo rekel, da je bil kratek in pekoč, nekako kot feferon.
Jutri pa me v Kranju čaka L’Étape – 130 kilometrov dolga jara kača in 1800 višinskih metrov kameljih hrbtov.
Danes se je na Ulovki dobro izšlo. Bil sem sicer dve sekundi počasnejši kot pred tremi leti, ko sem edinkrat do danes dirkal tukaj, ampak je bilo vseeno dovolj, da sem svojemu kolesarskemu prijatelju Tonetu ušel za “debelih” 22 sekund in zmagal.
Že zadnjič je naša Vesna, šefica ŠD Turbo M, rekla, da so moje zmage že malo kičaste. Pa sem ji odgovoril, da je Andy Warhol iz kiča naredil vrhunsko – predvsem pa zelo drago – umetnost. No, jaz sem od Andyja še zelo daleč. Jaz imam s kolesarjenjem predvsem veselje – pa veliko stroškov.
Kako bo jutri na L’Étape, ne vem. Tisti tam zgoraj, ki vse ve, pa očitno noče povedati.
Torej, gremo tako kot vedno, po pameti in direkt na glavo. Gasa do cilja in potem samo še en stavek: samo da smo živi in zdravi.
Če pa pade še kakšna kolajna, pa tudi prav.
Samo ne vem, kaj bo potem rekla šefica …