Športno društvo Turbo M

Tekme so se udeležili tudi naši člani.

Slavko Colarič pa je zapisal tole:
Pr’matkurbal sem na Kum. Prvič.

A 9,5 kilometra slabega asfalta s povprečno naklonino 10,2 %, pri čemer se povzpneš za tisoč višinskih metrov, ne bo ovira, da se naslednje leto ne bi vrnil.
Letos imam dobre noge in potihem sem upal, da bi bilo lepo, če bi mi uspelo priti kakšno sekundo pod eno uro. Na koncu se je izkazalo, da so bile noge dovolj dobre ne le za čas 57:35 ampak tudi za zmago v kategoriji. Lep bonus, ki ga pred štartom nikoli ne moreš vzeti za samoumevnega.
Bil je čisti “safer”, tako kot vsak klanec, ki ga vzameš malo bolj zares. Najprej se pogovarjaš sam s seboj, potem se pogovarjaš še s klancem, na zadnjem delu kjer se strmina napne na 18% še z makadamom, proti vrhu tako največkrat ne ostane veliko besed, bolj zvenenje v glavi. Ostanejo samo še obrati pedal in misel, da je treba vztrajati do konca.
Na vrhu pa je vse poplačano. Sploh kadar uspe narediti še nekaj več, kot si si zadal.
Gori je bilo veliko zadovoljnih obrazov. Pašta je bila dobra, pijače in hidracije dovolj za vse, pa tudi darilna vrečka je bila. Organizator se je res potrudil in pripravil lep dogodek.
Zato lahko mirno rečem: No, matkurba, še enega smo.

Žal pa se je dan začel tudi z manj prijetno novico. Med ogrevanjem pred štartom se je eden od kolesarjev ponesrečil. Ne vem natančno, kaj se je zgodilo, vem pa, da nihče ne želi videti, da se komu kaj zgodi in videti reševalcev še pred začetkom dirke, a po drugi strani je dobro, da so tam v hitro in strokovno pomoč. Iskreno mu želim hitro in uspešno okrevanje, ter da bi bil čim prej spet tam, kjer smo najraje – na kolesu

Vsem iskrene čestitke!!!

Bravo Matjaz Bahar za stopničke!!!

Voklo, 24. maj – Skoraj sto kolesarjev je v nedeljo nastopilo na jubilejni, 20. izvedbi gorenjske kolesarske klasike za Krompirjev pokal v Voklem, ki ga organizira BAM.Bi Sport Team. Dvajset izvedb predstavlja poseben mejnik, saj le redke športne prireditve vztrajajo tako dolgo. To je dokaz, da za tekmovalnim izzivom stojita predvsem navdušenje in ljubezen do športa, tako na organizacijski kot tudi na tekmovalni ravni v amaterskih in masters kategorijah.
Ravninska dirka sicer ne privabi množic gledalcev, vendar vožnja v skupini po tehnično zahtevni trasi pri povprečni hitrosti zmagovalne skupine 43,7 km/h zahteva vrhunsko kolesarsko znanje in zbranost. Prav zaradi tega predstavlja poseben izziv za tekmovalce in navdušuje ljubitelje kolesarstva.
Hitrost, taktična vožnja v zavetrju in razburljivi zaključni šprinti vsako leto privabijo številne kolesarje, ki se v okviru Pokala Slovenije za amaterske in veteranske (masters) kategorije radi vračajo med gostoljubne organizatorje. Letošnji 20. Krompirjev pokal v Voklem v občini Šenčur je bil skupaj z 21. vzponom na Krvavec del dvodnevnega kolesarskega praznika pod Alpami.
Vrhunec kolesarske sezone na Gorenjskem bo letos v začetku oktobra, ko bo regija gostila evropsko prvenstvo za elitne kolesarje.
Tekmovanja so se udeležili tudi naši člani in dosegli odlične rezultate.

Čestitke predsedniku kluba Matjažu in Milivoju za osvojeno 3. mesto!!!

Zapisal: Slavko Colnarič

21. Kolesarski vzpon za Kralja in Kraljico Krvavca, ki je vedno odlično organiziran, je bil letos zaradi gradbenih del za mlajše kategorije znova speljan do Jezerc, za gospe in gospode v najboljših letih pa je bil cilj Pr Ambružarju.
In ko enkrat pripelješ čez ciljno črto, ko popusti zadnji pritisk v nogah in se umiri dihanje, se pravzaprav šele začne tisti lepši del vzpona.
Utrujenost se počasi spremeni v zadovoljstvo. Uspelo je. Nisi odnehal. Čeprav verjetno skoraj vsakemu med klancem vsaj za trenutek pride na misel vprašanje, zakaj mu je tega sploh treba. Zakaj rinemo gor, ko pa je spodaj vse tako lepo in udobno.
A odgovor je morda prav tam zgoraj. V razgledu. V tišini po naporu. V občutku, da si nekaj premagal, čeprav nisi premagoval nikogar drugega kot samega sebe.
Dolina pod tabo nenadoma izgleda drugače. Ne samo zaradi višine, ampak zaradi poti do tja.
Kolesarjenje ima sto razlogov in vsak nosi svojega. Nekdo lovi rezultat, drugi mir v glavi, tretji občutek živosti. A skoraj vedno nas vztrajanje na koncu nagradi.
Včasih z razgledom, drugič z občutkom, da zmoreš več, kot si mislil nekaj ovinkov nižje.
In ja, tudi zmaga zna polepšati dan. Noge so po njej nekako manj utrujene, nasmeh pa precej lažji.

Iskrene čestitke Slavko (Slavc) za odlično 1. mesto in Milivoj za 2.mesto!!!

Velika nagrada Občine Komenda poteka neprekinjeno že od leta 2007. Tradicionalno je dirka na sporedu v maju, ko občina Komenda praznuje tudi svoj občinski praznik.
Dogodek je namenjen skoraj vsem kategorijam kolesarjev. Amaterji se pomerijo v okviru Pokala Slovenije, občani pa tekmujejo za naslov občinskega prvaka Občine Komenda.
Zaradi razgibane trase, zahtevnega strmega klanca in cilja nad njim velja dirka za precej zahtevno, hkrati pa zelo atraktivno preizkušnjo.
Dirke sta se udeležila tudi naša člana Matjaž in Slavko, ki sta oba osvojila stopničke!
Iskrene čestitke obema za odličen rezultat in uspešen nastop!!!

Zapisal: Slavko Colnarič

KOMENDA – prva cestna dirka za Pokal Slovenije v letošnji sezoni.

Dvanajstkrat čez 300-metrski »Pogijev« klanček na 3,2 kilometra dolgem krogu.
Letos sem prestopil v kategorijo 70–74 let in priznam, da sem računal na medaljo. A v nobeni kategoriji se do nje ne pride brez tega, da daš vse od sebe: da poganjaš, da ti megla pade na oči, da ti od napora skoraj zmanjka zraka in se svet za trenutek rahlo zavrti.
Že po prvem krogu so pljuča začela peči in skozi glavo mi je šinilo, da sem star junc, kljub izkušnjam let, začel prehitro. A kolo niso samo noge, sta tudi volja in trma. Zdržal sem prve tri kroge v divjem ritmu, potem pa se je naša skupina le nekoliko umirila in dirka je dobila, vsaj za mene, svoj pravi tok.
Nekje na sredini, mislim da v sedmem krogu, so nas ujeli tekmovalci mlajših kategorij. »Odlično,« sem si rekel, »en krog manj bomo vozili.« Ko smo šli v naš zadnji, enajsti krog, nas vodilni niso več ujeli, zato smo na koncu zaostali manj kot dva kroga.
Če pogledam številke: lani povprečna hitrost 34 km/h, letos 36,9 km/h. Koliko je k temu prispeval novi Colnago in koliko noge, ne bi vedel iz glave — vem pa, da sem bil občutno hitrejši, in to človeka radosti.
Za vse, ki jim amatersko dirkanje nekaj pomeni – in vidijo napredek, je to najlepša nagrada za zimske in pomladne kilometre, za tihe treninge, ko si sam s cesto in svojimi mislimi.
Danes se nas je zbralo skoraj sto.
Bodočih novih Pogačarjev — otrok, ki so imeli svojo dirko — pa okoli tristo.
Ob vsem tem pa so misli tudi na mladega kolesarja, ki se je na enem izmed ovinkov hudo ponesrečil. Zadnje kroge smo vozili mimo reševalnega vozila, kjer so mu nudili pomoč. Iskreno upam, da se čim prej pobere in spet sede na kolo.
A vseeno je lepo videti, da kolesarstvo živi.

In dokler lahko poganjaš pedala, ne meriš let — meriš življenje!!!