Velika nagrada Občine Komenda poteka neprekinjeno že od leta 2007. Tradicionalno je dirka na sporedu v maju, ko občina Komenda praznuje tudi svoj občinski praznik.
Dogodek je namenjen skoraj vsem kategorijam kolesarjev. Amaterji se pomerijo v okviru Pokala Slovenije, občani pa tekmujejo za naslov občinskega prvaka Občine Komenda.
Zaradi razgibane trase, zahtevnega strmega klanca in cilja nad njim velja dirka za precej zahtevno, hkrati pa zelo atraktivno preizkušnjo.
Dirke sta se udeležila tudi naša člana Matjaž in Slavko, ki sta oba osvojila stopničke!
Iskrene čestitke obema za odličen rezultat in uspešen nastop!!!
Zapisal: Slavko Colnarič
KOMENDA – prva cestna dirka za Pokal Slovenije v letošnji sezoni.
Dvanajstkrat čez 300-metrski »Pogijev« klanček na 3,2 kilometra dolgem krogu.
Letos sem prestopil v kategorijo 70–74 let in priznam, da sem računal na medaljo. A v nobeni kategoriji se do nje ne pride brez tega, da daš vse od sebe: da poganjaš, da ti megla pade na oči, da ti od napora skoraj zmanjka zraka in se svet za trenutek rahlo zavrti.
Že po prvem krogu so pljuča začela peči in skozi glavo mi je šinilo, da sem star junc, kljub izkušnjam let, začel prehitro. A kolo niso samo noge, sta tudi volja in trma. Zdržal sem prve tri kroge v divjem ritmu, potem pa se je naša skupina le nekoliko umirila in dirka je dobila, vsaj za mene, svoj pravi tok.
Nekje na sredini, mislim da v sedmem krogu, so nas ujeli tekmovalci mlajših kategorij. »Odlično,« sem si rekel, »en krog manj bomo vozili.« Ko smo šli v naš zadnji, enajsti krog, nas vodilni niso več ujeli, zato smo na koncu zaostali manj kot dva kroga.
Če pogledam številke: lani povprečna hitrost 34 km/h, letos 36,9 km/h. Koliko je k temu prispeval novi Colnago in koliko noge, ne bi vedel iz glave — vem pa, da sem bil občutno hitrejši, in to človeka radosti.
Za vse, ki jim amatersko dirkanje nekaj pomeni – in vidijo napredek, je to najlepša nagrada za zimske in pomladne kilometre, za tihe treninge, ko si sam s cesto in svojimi mislimi.
Danes se nas je zbralo skoraj sto.
Bodočih novih Pogačarjev — otrok, ki so imeli svojo dirko — pa okoli tristo.
Ob vsem tem pa so misli tudi na mladega kolesarja, ki se je na enem izmed ovinkov hudo ponesrečil. Zadnje kroge smo vozili mimo reševalnega vozila, kjer so mu nudili pomoč. Iskreno upam, da se čim prej pobere in spet sede na kolo.
A vseeno je lepo videti, da kolesarstvo živi.
In dokler lahko poganjaš pedala, ne meriš let — meriš življenje!!!
