Skok na Roglo je tudi letos postregel z lepo udeležbo in vrhunskimi časi tekmovalcev. Dirka se tradicionalno začne z zaprto vožnjo do Loške gore pri Zrečah, kjer se uradno prične vzpon.
Start: Zreče – pri Gasilskem domu/Športni dvorani
Trasa: Zreče – Loška gora – Rogla
Dolžina: 13,6 km
Višinska razlika: 1.100 m
Tekme so se udeležili tudi naši člani in dosegli odlične rezultate.
Naša Slavko in Milivoj sta, kot po navadi, znova stopila na stopničke!
Vsem iskrene čestitke za borbo, vztrajnost in odlične rezultate!
Bravo Turbo M!!!
Zapisal: Slavko
34. Skok na Roglo – ko se noge borijo, glava pa, kot vedno, sprašuje, zakaj to počnem.
Vzpon na Roglo ni bil kratek, je bil pa zagotovo težak. 13,3 kilometra in dobrih 1.000 višinskih metrov je treba nekako premagati. Prvi je letos to storil v času 38:35, prvi s pomočjo elektrike pa je v cilj pribrzel v neverjetnih 23:46. No, to je pač neka druga kategorija.
Zadnja leta sem se na tem vzponu večinoma boril s časom okoli ene ure in štirih minut. Tokrat pa so noge sodelovale precej bolje in cilj sem prečkal v času 1:01:16, kar je moj najboljši čas po letu 2019.
Od starta sem vozil v svojem ritmu. Noge so dobro delale, tempo je bil visok, ampak pod nadzorom. Nisem se zaletaval in pokrival vsake luknje, ki jo naredijo tisti malo hitrejši od mene. Pojdite vi po svoje, sem si mislil, saj ste itak vsi toliko mlajši, da bi bili lahko moji otroci.
Nekje vmes pa se je, kot vedno, ko je napor že skoraj »nečloveški«, oglasila tudi glava:
»Pa dobro, zakaj je treba ves ta mater?«
Ampak ravno v tem je čar kolesarstva. Med vzponom se sprašuješ, kaj ti je tega treba, noge bolijo in vsak kilometer je daljši. Ko pa prideš na cilj, se vse spremeni. Noge so utrujene, glava pa zadovoljna in ponosna, ker ve, da si dal vse od sebe.
Tudi tokrat je bilo dovolj za zmago v kategoriji. Milivoj je imel tokrat nekoliko slabši dan in je zaostal za več kot šest minut, Toneta pa žal ni bilo na startu. A bo še priložnost za novo merjenje, kdo ima hitrejše noge in bolj trmasto glavo – dirk je še veliko.
Tudi pašta po dirki je bila dobra.
Na poti domov se je treba »obvezno« ustaviti še na Trojanah. Krofi so baje odlični – sam tega ne morem potrditi, ker jih ne jem. Pivo pa sem spil. In bilo je odlično. To lahko zatrdim in za tem stojim.
Se vidimo v naslednji strmini. V soboto bo na vrsti Juriš na Vršič.
