Športno društvo Turbo M

V soboto je potekal tradicionalni Vzpon na Areh, ki ga organizira Kolesarsko društvo Branik Maribor. Zahtevna proga se začne v Hočah in vodi prek Reke in Polane do cilja na Arehu na Pohorju. Vzpon vsako leto privabi številne rekreativne in izkušene kolesarje, ki se pomerijo na eni najbolj priljubljenih gorskih preizkušenj v regiji.
Dirka šteje tudi za Pokal Slovenije OMR, zato je bila konkurenca znova zelo močna.
Na tekmovanju sta uspešno nastopila tudi naša dva člana, ki sta z odličnima vožnjama stopila na zmagovalni oder in osvojila mesti med najboljšimi.
Iskrene čestitke obema za odličen rezultat in uspešno zastopanje našega kluba!
Želimo jima še veliko varnih kilometrov in uspehov na naslednjih tekmovanjih.

Zapisal Slavc:

Na Vzpon na Areh sem šel samo enkrat, leta 2018. Pravzaprav predvsem zato, ker smo imeli Pankrti zvečer koncert v Radencih in me je po dirki v »Maribori« pobral Marc.
In seveda, tudi takrat je bilo svetovno prvenstvo v fuzbalu. Tako kot zdaj. Nisem ravno velik poznavalec igre, v kateri dvaindvajset ljudi 90 minut lovi žogo, na koncu pa vedno zmagajo Nemci, kot je nekoč dejal Gary Lineker. Svetovno prvenstvo pa vseeno rad pogledam. Le da je Linekerjev rek medtem že malček izgubil veljavo, saj so Nemci že rekli auf Wiedersehen in odkorakali domov.
No, danes sem bil torej drugič na tem sedemnajst kilometrov dolgem klancu, ki ga kar noče in noče biti konec. Ampak če je človek vztrajen, trmast, močan kot vol, pameten pa tudi, slej ko prej pride na vrh.
Po osmih letih sem prišel na vrh skoraj z enakim časom. Le nekaj sekund razlike.

In zmagal.

Mogoče bo kdo rekel, da se ponavljam in da postajam že malo dolgočasen. Ampak zagotavljam vsakemu skeptiku, da meni med matranjem in trpljenjem ni prav nič dolgčas.
Z zmagami pa je tako kot z vsako drugo dobro stvarjo – želja po še je vedno velika. Zato zmag ni nikoli dovolj. Še posebej zato, ker se lahko že naslednjič najde nekdo, ki bo še bolj vztrajen, še bolj trmast, še bolj močan kot vol in še bolj … !
Do takrat pa bom poskušal ostati vsaj toliko vztrajen, da mu tega ne bom preveč olajšal.

V četrtek je potekal že tradicionalni Vzpon na Kal, ki je zadnja tri leta posvečen spominu na Miho Halzerja.
Kolesarje je čakala zahtevna, a med ljubitelji vzponov zelo priljubljena trasa od Hrastnika do planinskega doma na Kalu.
Proga je dolga 8,4 kilometra in premaga kar 633 višinskih metrov, na najstrmejših odsekih pa naklon doseže 12 odstotkov.
Prav zaradi kombinacije dolžine, strmine in odličnega vzdušja ob progi velja vzpon za enega izmed zaščitnih znakov zasavskega kolesarstva.
Tekmovanja sta se udeležila tudi naša dva člana, ki sta oba stopila na zmagovalni oder.
Obema iskrene čestitke za odličen nastop in dosežen uspeh!!!

Kolesarski vzpon na GEOSS je namenjen srednje in dobro pripravljenim rekreativnim kolesarjem. Skupinska vožnja z zaprto cesto poteka iz Litije do Hotiča v dolžini 7 km, kjer se trasa odcepi proti Vačam. Po približno 200 metrih se z letečim startom in ob popolni cestni zapori začne tekmovalni vzpon v dolžini 7 km, s ciljem na GEOSS-u, 50 metrov pred spomenikom.
Skupna dolžina trase, vključno s skupinsko vožnjo, znaša 14 km, kolesarji pa premagajo 425 višinskih metrov vzpona.
Tekmovanja so se udeležili tudi naši člani in dosegli odlične uvrstitve.
Iskrene čestitke vsem za odličen nastop!!!

Argonavtski maraton na Vrhniki izstopa predvsem po tem, da uspešno združuje rekreativni, tekmovalni in družinski značaj v eni prireditvi. Ob tem navdušuje z odlično organizacijo ter zanimivo in razgibano traso.
Maratona so se udeležili tudi naši člani, ki so dosegli odlične rezultate in nas lepo zastopali. Iskrene čestitke vsem udeležencem za njihov uspeh!!!

Zapisal: Slavko Colnarič

Včeraj je bil poletni solsticij, najdaljši dan v letu. Bil je tudi moj god. In čeprav nisem posebno vraževeren, si boljšega dne za osvojitev majice državnega prvaka skoraj ne bi mogel želeti. Nekatere stvari očitno potrebujejo svoj čas in pridejo šele takrat, ko so zrele.
Včeraj se je zgodil tudi 15. Argonavtski maraton, na katerem se vedno zbere lepa množica kolesarskih duš. Petkrat je štel tudi za državno prvenstvo amaterskih in veteranskih kategorij, med njimi tudi letos.
Trinajst let že hodim na dirke za Pokal Slovenije/OMR. Številka, ki mnogokrat velja za nesrečno, po nekaterih izročilih pomeni tudi lenobo. Sam sebi bi težko očital lenobo – vsaj kolesarsko ne – če sem toliko let vztrajal in lovil cilj, da nekoč osvojim majico državnega prvaka.
Kar nekajkrat sem stal na drugi ali tretji stopnički. Majico s slovensko trobojnico pa je vedno oblekel kak moj kolesarski prijatelj, ki je bil tisti dan pač močnejši in hitrejši.

Do včeraj.

Letos imam dobre noge. Imam tudi novo kolo, ki je hitrejše in lažje, za dobro kilco pa je lažje tudi moje telo. In priznam, da sem si rekel, da pa če letos ne oblečem te tako želene majice, je verjetno ne bom nikoli.
In sem jo. Osvojil in oblekel.
Ampak tudi tokrat je bila pot do nje seveda težka. Veliko težja, kot sem pričakoval glede na formo, ki jo letos imam.
Moj kolesarski prijatelj in klubski tovariš Milivoj je znan po svoji trmi. Ko misliš, da si se ga že rešil, evo njega – malo pred vrhom v Smrečju je bil spet ob meni. Dobro, sem si rekel, očitno se bova borila do ciljne ravnine, potem pa mano a mano in kar bo, pa bo.
Da bi bilo do cilja vse skupaj še bolj pestro, je na spustu proti Podlipi poskrbela veriga, ki se mi je snela in hotela po svoje. Noge so že tudi nekaj opletale po svoje in vedel sem, da prijatelj v sprintu prav tako ne bo imel namena popuščati, a ga moram prej seveda ujeti.
In skoraj malo začuden nad seboj, živčenjaku sem bil, kako me ni zgrabila panika. Dokaj mirno sem tisto prekleto ketno spravil nazaj na verižnik in potem divje, a vseeno pod nadzorom, lovil bežečo majico, ki se mi je odpeljala naprej.
A kolesarstvo je včasih prav zaradi takšnih zapletov najlepše.
Na koncu je bila ena sama sekunda prednosti dovolj. Sekunda, ki sem si jo prigaral v zadnjih tristo metrih ciljne ravnine. Dovolj za naslov državnega prvaka.
In morda prav zato toliko bolj dragocena, ker ni prišla zlahka.
Ker prigarane zmage štejejo dvojno.
Naj za konec dodam še zahvalo organizatorjem Argonavtskega maratona, ki se iz leta v leto potrudijo in pripravijo odlično prireditev. Organizirati kolesarski maraton in državno prvenstvo ni majhna stvar. Zahteva veliko dela, prostovoljcev, dobre volje in tudi nekaj trme. Prav zato takšni dogodki niso samoumevni in jih je vredno ceniti.
In še nekaj mi je bilo posebej všeč. Podeljene majice državnih prvakov niso zgolj simbolične. So vrhunske kakovosti in tudi estetske, takšne, kot se za naslov državnega prvaka spodobi. To je lep znak spoštovanja do vseh, ki se leta in leta vračamo na dirke, treniramo, tekmujemo in sanjamo, da bomo nekoč oblekli majico s slovensko trobojnico.
Meni je uspelo prav na ta dan v letu. In zato bo letošnji poletni solsticij v mojem kolesarskem dnevniku ostal zapisan z nekoliko debelejšimi črkami.

Veliki maraton Franja BTC City in Triglav Mali maraton Franja sta tudi letos poskrbela za vrhunec kolesarskega vikenda ter povezala tisoče ljubiteljev kolesarjenja.
Prireditve so se udeležili tudi naši člani, ki so uspešno premagali izbrane trase in s svojo udeležbo prispevali k odličnemu vzdušju tega športnega dogodka.
Hvala vsem, ki ste bili del te zgodbe – tako na kolesu kot ob progi v vlogi navijačev. Iskrene čestitke vsem udeležencem za njihov dosežek in uspešno odpeljane kilometre!
BRAVO SLAVKO!!!

Slike: prijavim.se

Zapisal naš član: Slavko

Kot novorojenček sem se staral precej hitreje kot danes. Že drugi dan po rojstvu sem bil 100 % starejši. Danes pa sem pri sedemdesetih križih starejši le še za nekaj dni po rojstnem dnevu.
Če staranje ovrednotimo matematično, sem kot dojenček v enem dnevu podvojil svojo starost, danes pa en sam dan predstavlja komaj zaznaven delež celotnega življenja.
Po tej logiki torej vsako leto postajam mlajši.
In če ima prav Zenon, ki uči, da je vsak naslednji korak vedno manjši del poti, potem obstaja čisto resna možnost, da bom – če bom le dovolj dolgo vztrajal – na koncu matematično gledano postal nesmrten.
Če to zabavno igro številk prenesem še na kolesarjenje in na letošnji Maraton Franja, dvajseto zaporedno udeležbo, lahko mirno pritrdim, da če že nisem vedno mlajši, sem pa vsaj hitrejši. Veliko Franjo sem odpeljal v času, ki je zadostoval za mojo peto zmago in hkrati najboljšo vožnjo zadnjih šestih let.
Noge in glava – oboje tam, kjer mora biti.
Svet se seveda vrti naprej in mu za moje veselje ni kaj dosti mar. A vsem 1036 kolesarjem in kolesarkam, ki so prišli skozi cilj velike Franje – in tudi vseh njenih drugih različic – takšni dnevi pomenijo veliko. So potrditev, da trud ni bil zaman, in motivacija, da bomo že čez dan ali dva spet vrteli pedala naprej.
Eppur si muove – in vendar se vrti. Pedala, seveda, bi verjetno pripomnil Galilei, če bi bil kolesar.