Športno društvo Turbo M

V soboto je v Osilnici potekala že sedma izvedba rekreativnega kolesarskega vzpona »Navkreber na Strmo Reber« – prireditve, ki je rezervirana za dobro pripravljene in vztrajne kolesarje.
Vzpon je potekal po znamenitem »Medvedjem Črevu«, 8.400 metrov dolgi progi z neverjetnimi 19 serpentinami, speljanimi pod kotom 180°.
Kolesarje je čakalo kar 720 metrov višinske razlike, povprečni naklon 8,8 %, najstrmejši odseki pa so dosegli kar 17 %. Cilj je bil na 993 metrov visokem prelazu Strma Reber, pri 8. serpentini pa jih je nagradil tudi čudovit razgled.
Te zahtevne preizkušnje sta se udeležila tudi naša dva najzvestejša tekmovalca ŠD Turbo M. In kot se za prava Turbo M-jaša spodobi – tudi tokrat brez stopničk ni šlo!
Kljub težkemu vzponu sta se znova izkazala in zasluženo stopila na zmagovalne stopničke. Bravo, fanta!
Res smo ponosni na vaju! Turbo M – vedno navkreber!

Zapisal: Slavko

»Navkreber na Strmo reber«

Strma reber je osem kilometrov dolg klanec, z devetnajstimi serpentinami in dobrimi sedemsto metri višinske razlike. Pravi izziv za prave klancarje.
Začne se takoj naravnost v strmino z okoli 9-odstotno naklonino. Tri kilometre in pol strmega klanca in trpljenja do zaselka Spodnji Čačič, kjer se prava matrarija šele začne. Tam zagrizeš v prvo od devetnajstih serpentin, ki vztrajno in nepopustljivo čakajo vse do vrha cestnega prevala na 1000 metrih nadmorske višine.
Iz ptičje perspektive je videti čudovito. Ko pa se vanj zagrizeš s kolesom, postane čudovito težek.
Zaradi podobnosti z znamenitim francoskim vzponom in zaradi strmine mu kolesarji pravijo kar “slovenski Alpe d’Huez”, po domače pa “medvedje črevo” oziroma “medvedje ride”.
Naša medvedja čreva so sicer za nekaj desetink odstotka bolj strma od francoskih, je pa res, da so nekoliko krajša in imajo dva “črevesna kolona” – dve serpentini manj. Ampak vztrajni in nepopustljivi vedo, da je na enem ali drugem treba priti do vrha.
In včeraj je na vrh, skupaj cestarjev in MTB-jevcev, prišlo več kot 170 kolesarskih duš.
Mene so moje noge in trmasta glava pripeljale nekje v prvo polovico vseh veselo-trpeče se vzpenjajočih. V kategoriji Master I je bilo to dovolj za zmago, še bolj pa me je razveselil čas – 39:14. Bil je za debelo minuto boljši kot pred tremi leti, ko sem tukaj prvič okusil duh medveda.
Ker je vzpon štel tudi za državno prvenstvo, sem po spomladanski majici državnega prvaka na cesti včeraj z velikim veseljem oblekel še majico državnega prvaka v vzponu.
Toda kolesarstvo niso samo sekunde, časi in rezultati.

Veselo druženje v dolini, čakanje na razglasitev, podelitev priznanj, državna himna in pred dirko celo tehtanje koles – vse to da takemu dogodku posebno vrednost. Pogovori s kolesarskimi prijatelji, analize, kako je komu šlo, golaž s polento, dober štrudel in seveda tudi pivo, z ali brez maliganov, kakor komu drago.
Vse tako, kot mora biti.
Sezona se počasi zaključuje. Matranja bo konec, spomini pa ostajajo. In prav ti nas bodo naslednjo sezono spet posedli na kolo in peljali proti novim klancem, serpentinam in ravninam.

FOTO: Klara, Drago,

V nedeljo je na Škofljici potekal Kronometer Škofljica, vožnja na čas, ki šteje za Pokal Slovenije.
Tekmovalce je čakala 15,8 km dolga ravninska trasa Škofljica–Ig–Škofljica.
Čestitke organizatorjem za odlično izvedbo tekmovanja!Na kronometru je nastopil tudi naš predsednik Matjaž.
Iskrene čestitke za nastop!
Gremo Turbom!!

V soboto je bilo v Kosezah pri Vodicah znova zelo živahno. Na sporedu je bila 15. Velika nagrada Občine Vodice in Pokal Lidl 2026, ki je za amaterske kategorije štela tudi za Pokal Slovenije.
Dirka je potekala na 3,2 km dolgem krogu Koseze – Selo pri Vodicah – Šinkov Turn. Tekmovalci so morali odpeljati 13 krogov, skupaj kar 41,6 km.
Organizatorja sta bila POGI TEAM UAE Generali in PIKA TEAM by Mastercard – KD Rog.
Na dirki sta nastopila tudi naša člana ŠD Turbo M in oba sta se odlično odrezala ter osvojila 2. mesto!
Obema iskrene čestitke!!!
Bravo, Turbo M!

Še ena odlična dirka in še en uspešen dan za ŠD Turbo M!
Na rekreativni kolesarski dirki s cestnimi in gorskimi kolesi, ki je štela za Pokal Slovenije v vzponu v kategorijah amaterji, ženske in master, so se pomerili rekreativci brez licenc in klubov ter amaterski kolesarji z licencami.
Na startu so bili tudi trije naši člani – in seveda, kjer so naši, so tudi stopničke!
Slavko in Milivoj sta bila ponovno nepremagljiva! Stopničke so bile spet njune!
Čestitke vsem trem za odličen nastop, borbenost in zastopanje barv ŠD Turbo M!
Turbo M gre naprej – vedno na polno!!!

Zapisal: Slavko

Na Nanos direkt na nos!
Kljub “starim gumam” se je danes Colnago odlično odrezal in šel proti vrhu Nanosa skoraj tako hitro, kot so noge zmogle in je glava hotela.
Bilo je dovolj za novo zmago v kategoriji, ki ima počasi že žlahten vonj po cipresah.
Letošnja bera je tako trinajsta zmaga na petnajstih dirkah. Številke so lepe, ampak sezona še ni končana.
Človek je namreč čudno bitje. Ko doseže en cilj, že gleda proti naslednjemu hribu.
Tako da … gremo do konca. In potem še malo naprej.

(FOTO UHELJ SILVAN) delno

Kranj, 6. september – Gorenjska prestolnica je že petič gostila L’Étape Slovenia by Tour de France, amatersko različico slovite dirke po Franciji.
Udeleženci so se lahko pomerili na 130 km dolgi trasi Tosidos, ki je vodila čez Škofjo Loko, Vodice, Komendo, Zalog, Tunjice, Šenturško goro, Cerklje, Preddvor, Kranj, Besnico, Podblico, Dražgoše in Železnike, nato pa nazaj čez klanec pod Joštom.
Za tiste, ki so si želeli nekoliko krajši izziv, je bila na voljo tudi 80 km dolga trasa, ki je predstavljala krajšo različico prvega dela proge.
Dogodka so se udeležili tudi naši člani in ponovno dokazali, da pri nas pedaliranje ni kar tako! In jasno – naš Slavko je bil spet na stopničkah!
Iskrene čestitke vsem našim za udeležbo, borbenost in odlične rezultate!
Ponosni smo na vas!!!

Zapisal: Slavc

Vse je enkrat prvič – 2. del
V soboto sem še razmišljal, kako se bodo po Vzponu na Ulovko naslednje jutro vrtele noge in kako trmasta bo glava. Ena stvar je namreč zmagati na petkilometrskem vzponu, druga pa je naslednji dan odpeljati 130 kilometrov dolgo L’Étape z 1.730 višinskimi metri.
Zjutraj pridem v Kranj dovolj zgodaj, da se v miru ogrejem. Peljem se mimo štartnih boksov, v katerih je že veliko neučakanih kolesarskih duš, ki čakajo na začetek. Čakaj malo, sem se jaz kaj zmotil, začudeno gledam? Saj je štart ob devetih, ura pa je šele petnajst čez osem. Tile se pa že zbirajo?
A se nič ne ogrevajo pred startom ali kako? Mogoče pa so se že ogreli, ampak do štarta bo od ogretih nog ostalo samo še ljubo sonce, ki jih bo ogrevalo, saj je že zjutraj kazalo, da bo dan topel? No ja, vsak že ve, kako in kaj, ali pa vsaj misli, da ve.
Sam grem vseeno narediti nekaj kilometrov gor in dol po bližnjih ulicah, potem pa v boks. Čakanje pred startom je vedno enako. Glava melje svoje, naj bodo dobre noge, naj bo glava trezna, a hkrati dovolj trmasta, in predvsem – naj ne bo kakšnega padca.
Ta je sicer prišel že kmalu po začetku, trije, štirje so se malo zapletli a na srečo hujših posledic ni bilo videti. Kasneje nisem videl nobenega več.
Do Zaloga pri Cerkljah je letelo kot za stavo. Ves čas se je delala elastika, skupina se je raztezala in krčila, ampak uspelo mi je držati glavnino.
Ko se cesta začne dvigovati proti Vrhovju in nato čez Šentursko goro – in se že dokaj hitro pokaže, kdo kam spada – si rečem: “Po pameti, stari. Dirka je še dolga.” Večina mladcev okoli mene z rumenimi številkami gre tako ali tako samo en krog, zato je moj edini pravi recept, moj tempo.
V Kranju se trasa razdeli. Nekateri zavijejo po Jelenovem klancu po desni strani proti cilju, drugi nadaljujemo po levi proti Besnici in Mohoričevi Podblici. Pogledam na števec – povprečna hitrost preko 38 km/h.
Lepo. To mi je všeč, mnogo bolje kot lani. Seveda pa se takoj tudi vprašam, da nisem mogoče prehiter? Nič, zdaj je, kar je. Gremo naprej.
In potem pride Mohoričeva Podblica.
To je kolesarska veselica, boljšo bi težko našel tudi na najbolj znanih klasikah. To je treba doživeti v živo. Za opisati bi moral biti že skoraj pesnik. Lahko samo rečem, da skozi tak špalir noge postanejo lažje, močnejše, duša pa dobi krila.
Seveda sem moral v teh “rovtah” postaviti svoj osebni rekord.
Na spustu iz Dražgoš proti Čepuljam je za ritem skrbel moj kolesarski prijatelj Aleš, ki je doma iz teh krajev. Vlekel je celo skupino, vmes pa pozdravljal svoje sokrajane. Hvala, Aleš!
Na spustu iz Čepulj sem imel tudi svojo dozo adrenalina, da me je kar malo stisnilo tam okoli zakrnelega organa, s katerim najboljši človekov prijatelj veselo maha. Na enem ostrem ovinku sem šel skoraj naravnost, a sem se dokaj suvereno rešil. Matilda bo očitno še malo počakala name.
Potem pa še drugič na Jelenov klanec. Tokrat je že malo bolj bolelo. Pravi mali križev pot.
Še dobro, da okoli mene ni bilo videti kakšnega ostarelega veterana, s katerim bi se moral fajtati za kolajno. Kajti priznam – na medaljo sem resno računal.
Po 130 kilometrih in skoraj 1.800 višinskih metrih sem prišel v cilj v času 3:52:42, kar je več kot šest minut bolje kot lani. Povprečna hitrost 33,5 km/h.
Vesel kot radio.
Veselja ni pokvarilo niti dejstvo, da je bil en Italijan še hitrejši in me je prehitel za 46 sekund. Tako sem ponovil lansko drugo mesto v kategoriji 65+.
Malce pa me je zmotilo, da ga potem ni bilo na oder za zmagovalce. Se mi zdi, da če se že toliko maramo, je pa le lepo, da pridemo vsi na odel in si podamo roke in namenimo eden drugemu poklon. Na sicer odlično organizirani prireditvi, na kateri štartnina ni ravno poceni za vsak žep, bi bilo lepo tudi, da bi tudi drugo – in tretjeuvrščeni dobili kakšno kolajno. Ne gre za vrednost kovine, ampak za majhno gesto, ki tekmovalcem veliko pomeni.
No ja, nič ni popolno. Še vesolje ne. Če bi bilo popolno, bi nas verjetno naredilo malo drugačne in boljše. Ampak, to je tema za kakšne bolj resne kroge, ali pa za šankom ob pivu.
Aja, še zanimivost za konec. Matej Mohorič, ambasador te prireditve, in njegov klubski kolega Žak Eržen sta skozi cilj prišla kar nekaj minut za mano.

Kdor je dober, ta ni slab.