Category: Cestno kolesarstvo

Kar nekaj naših članov se je udeležilo tega vzpona na Pokljuko… vsem iskrene čestitke!!!

Zapisal Slavko:

Vzpon na Pokljuko ne spada med meni najljubše. Prvih osem kilometrov gre tudi mimo Zatrnika, kjer smo v času moje rane mladosti tam še smučali in se naklonina na nekaterih odsekih nagne krepko preko 10%, mi nekako bolj leži kot potem osem kilometrov ravnine z rahlo 2-3% naklonino. Res da se sliši malo čudno ampak, ko je strmo vsaj vem zakaj trpim, ko pa pride skoraj položni del, in bi se ga moral veseliti, ker ne bo več tako hudo, meni suhi trlici, ki niti sence ne vrže, kakor je znal reči moj prijatelj Dule, ne postane nič lažje in noge nič manj ne trpijo. Ker je bolj položno, in če nočeš da ti konkurenca uide, je treba začeti pedala hitreje vrteti in posledično je matr pač enak kot v strmi klanec, ko se sprednja šajba vrti že malo v kvadrat.
In potem na temu ‘lažjemu’ delu vzpona, poleg trpljenja telesa začne trpeti še duša, ker seveda začnem razmišljati, kako prekleto dolgih bo še teh ‘ravnih’ osem kilometrov. Ampak, saj verjetno tako kot jaz trpijo tudi moji konkurenti si mislim in si rečem, da moram vsaj ene pet kilometrov zdržati s to skupinico, potem pa četudi odpadem, morda sam le pridem do cilja, predno me ujamejo tist, ki so zaostali na strmini.
Z Mirkom se zopet fajtava za drugo mesto v Pokalu Slovenije, ne zmorem mu uiti, hvala bogu odpadem pa tudi ne. Kilometer pred ciljem si rečem, da se tokrat, če skupaj prideva do cilja, ne bom na žive in mrtve z njim preganjal, tudi tretje mesto bo čisto uredu. Ampak kakor zna mnogokrat reči naš velikokrat padli in vedno znova pobrani Rogla, da ni konec dokler ni konec, se je, poglej si ga no zgodilo, da ko grem spredaj na menjavo, mi Mirko ne more več slediti, v tistem pa pride mimo naju en mladec, ki mu na lastno začudenje lahko celo sledim do cilja, tako da se je borba za drugo mesto kar nekako sama od sebe že skoraj kilometer pred ciljem odločila meni v prid. Na cilju mi je moj kolesarski prijatelj in rival povedal, da ga je krč v mišici zgrizel in preprosto ni mogel več poganjati. Marjan, ki je tudi vedno pretendent za kolajno, ni bil za Mirkom daleč, le nekaj sekund.
Ja ni kaj, kolesarska zna biti težka.
Ampak to ni razlog, da Pogačar, naš super kolesarski šampion ne bi tretjič zmagal Tour de France, ki se bo po novem baje imenoval …

Dirke za pokal Slovenije sta se udeležila Ivi in Drago Rakoš in oba bila na stopničkah!
Bravo ŠD Turbo M!!!

Letos smo se nekateri še tretjič udeležili maratona v Dolomitih.
Maraton v Dolomitih, Dolomitski maraton, »Maratona dles Dolomites«, cestna kolesarska dirka, se začne in konča v Alta Badii.
Prvi Maratona dles Dolomites sega v julij 1987, ko so udeleženci morali premagati 175 km in 7 gorskih prelazov v Dolomitih.
Maraton je bil velik uspeh in z leti je postal eden najpomembnejših športnih dogodkov v Alta Badii. Uradna razdalja maratona, ki je še vedno vsako leto prvo nedeljo v juliju, je spremenjena v 138 km in 4230 m višinske razlike.
Število udeležencev je omejeno na 9.000 športnikov, uvedeno je bilo žrebanje udeležencev. Športniki lahko izbirajo med tremi razdaljami:
proga Sellaronda (55 km, 4 dolomitski prelazi, 1780 m višinske razlike),
srednja proga (106 km, 7 dolomitskih prelazov, 3090 m višinske razlike)
in maratonska proga (138 km, 8 dolomitskih prelazov, 4190 m višinske razlike).
Gorski prelazi: Passo Campolongo, Passo Pordoi, Passo Sella, Passo Gardena (ti štirje gorski prelazi so znani kot Sella Ronda), Passo Falzarego, Passo di Giau in Passo Valparola.

Priporočamo, res lepo organiziran maraton.

V nedeljo je v prelepem vremenu potekalo državno prvenstvo za amaterske in veteranske kategorije, trasa sicer poznanega vzpona pa je bila za večino kategorij podaljšana za zahteven strm del v zaključku.
Na dirki se je pomerilo 132 kolesark in kolesarjev. Zaradi lanske avgustovske ujme je bilo kar nekaj delov cestišča uničenih, zato je trasa predstavljala tudi poseben makadamski izziv. Trasa je bila dolga 10,1 km z višinsko razliko 640 metrov s ciljem pri koči na Starem vrhu, ki je prinesla tudi nove državne prvake.

Tokrat na tekmi Turbo M razturajo:
Jernej Stibilj, 1. mesto
Slavko Colnarič, 2. mesto
Ivi Rakoš, 3. mesto
Vsem iskrene čestitke!!!

Slike delno: prijavim.s

Bravo Slavko in ŠD Turbo M!!!

V okviru 13. izvedbe Argonavtskega maratona je potekalo tudi amatersko državno prvenstvo na cesti. Razglasili so 14 novih državnih prvakov, kar nekaj je naslove državnih prvakov ubranilo.
Na maratonu se je v tekmovalnem delu pomerilo 266 kolesark in kolesarjev, med katerimi je bil najhitrejši Miran Kovačič s časom 2,01:11, državni prvak v amaterski kategoriji. Sledila je večja skupina kolesarjev, ki se je pomerila v finalnem sprintu. Sicer se je dirka razplamtela na prvem klancu, kjer se je naredila večja selekcija.
Za državne prvake so se pomerili na zahtevni 86 kilometrski trasi z 980 višinskimi metri. Štart in cilj sta bila na Vrhniki, trasa pa je bila speljana čez Borovnico, Podpeč, Brezovico in Polhograjske dolomite. Na Planini nad Horjulom je bila s 775m nad morjem najvišja točka maratona. Sledil je tehnično zahteven spust proti Suhem dolu, kasneje pa jih je čakal še dvokilometrski vzpon na Šentjošt in po spustu pot nazaj proti Vrhniki. Številni pa so se pomerili tudi na krajši, 63 km dolgi različici, ki prav tako ne skopari s prelepimi pogledi na okolico.

Čestitke vsem…
Slike objavim.se

Zapisal Slavko – iskrene čestitke!!!

13. Argonavtski maraton je letos štel za državno prvenstvo amaterskih kolesarjev. 86 kilometrov dolga trasa s 1000 višinskimi metri, ki se naberejo čez hribce in dolince, se začne in konča na Vrhniki, je lepa …, če se pač počasi in iz užitka koleskaš po čudovitih polhograjskih kucljih.
    Če pa od štarta do cilja leti kolikor nesejo noge, pa teh lepot glava nekako ne zazna več; no vsaj moja ne.
    Za mojega kolesarskega prijatelja Borisa je majica državnega prvaka nekako že v naprej rezervirana, je pač eno klaso boljši od ostalih, ki se fajtamo za ostali dve mesti na zmagovalnem odru.
    In včeraj smo bili na štartu trije kandidati za ti preostali medalji. Oba Marjana sta objektivno boljša od mene in v bistvu sem redkodaj od njiju hitreje čez ciljno črto.
    Ampak, letos imam dobre noge in predaje v naprej ni, si rečem predno je piščalka dala znak za začetek dirke, in ko že takoj začnejo pljuča sopsti in noge trdeti.
    Enega od dveh Marjanov, oba seveda moja kolesarska prijatelja, pa mogoče le prehitim, mi švigajo misli, čeprav, uh puf pant, niti ne vem kako naj to naredim. Proti Horjulu se naredi luknja, ne morem je pokriti in prva grupa se odpelje naprej. Dobro, Marjan 1 se z njo odpelje, ostane mi, da mirkam na tega, ki je z mano v isti skupini. Uredu je, si rečem, noge so se ogrele in ni mi več zelo težko, da držim tempo te skupinice.
    A poglej si ga no, na vzponu na Šentjošt zagledam Marjana, ki je pobegnil s prvo skupino in vidim, da mu ne gre več najbolje, na cilju mi je potem povedal, da so ga krči uničili.
    Z Marjanom 2 se odpeljeva naprej. Če se kje na spustu ne razbijem in mi kje proti cilju gume ne raznese, imam eno od preostalih dveh koljn že v žepu, si potihem govorim.
    Vedel sem, da Marjan 2 do vrha klancev ne bo popustil, je predober, da bi ga kar pobralo. Torej, držati se ga moram do cilja, potem pa mano a mano, pa da vidiva kdo ima še kakšen patron v nogah.
    In res, Marjan začne 300 metrov pred ciljno črto šprint.
    Stari, pamet v roke in bodi še 150 metrov potrpežljiv v njegovem zavetrju, si rečem.
    Težko je, noge pečejo kot hudič, možgani se mi kuhajo, ali sploh še diham, ne vem.
    Ajde stari, drži še 20 metrov v zaveterju, mi zveni v glavi, potem pa gasa na ful, pa če crknem, si rečem. Skočim naprej …, prehitim ga za dolžino kolesa.
    A ne popušča niti on.
    Dvajset metrov do ciljne črti, jebenih 20 dolgih metrov, noge začnejo popuščati.
    10 metrov do cilja …, mrtev sem. Čez ciljno črto se vržem in …. JA!!! za polovico obroča prečkam ciljno črto pred mojim bratom na kolesu.
    Ko se končno ustaviva in ko prideva do sape, si seževa v roke, oba nasmejana do ušes, ker sva odpeljala čudovito in tudi fer dirko.
    Jaz srebrn in Marjan bronast.
    Super.
    Taka dirka, tak fajt, mi redko kdaj uspe, a ko mi, je občutek čudovit. Vse matranje in trpljene je poplačano.
    Naslednji vikend pa naprej, v nove borbe. Nadaljujejo se dirke v klanec.
    Te so mi bolj všeč kot cestne, ker ni toliko strahu, da se kje razsujem.
    “Pa vendar se vrti” je rekel mož, ki je videl in vedel … in dokler se vrti, se živi.