Kar nekaj naših članov se je udeležilo tega vzpona na Pokljuko… vsem iskrene čestitke!!!
Zapisal Slavko:
Vzpon na Pokljuko ne spada med meni najljubše. Prvih osem kilometrov gre tudi mimo Zatrnika, kjer smo v času moje rane mladosti tam še smučali in se naklonina na nekaterih odsekih nagne krepko preko 10%, mi nekako bolj leži kot potem osem kilometrov ravnine z rahlo 2-3% naklonino. Res da se sliši malo čudno ampak, ko je strmo vsaj vem zakaj trpim, ko pa pride skoraj položni del, in bi se ga moral veseliti, ker ne bo več tako hudo, meni suhi trlici, ki niti sence ne vrže, kakor je znal reči moj prijatelj Dule, ne postane nič lažje in noge nič manj ne trpijo. Ker je bolj položno, in če nočeš da ti konkurenca uide, je treba začeti pedala hitreje vrteti in posledično je matr pač enak kot v strmi klanec, ko se sprednja šajba vrti že malo v kvadrat.
In potem na temu ‘lažjemu’ delu vzpona, poleg trpljenja telesa začne trpeti še duša, ker seveda začnem razmišljati, kako prekleto dolgih bo še teh ‘ravnih’ osem kilometrov. Ampak, saj verjetno tako kot jaz trpijo tudi moji konkurenti si mislim in si rečem, da moram vsaj ene pet kilometrov zdržati s to skupinico, potem pa četudi odpadem, morda sam le pridem do cilja, predno me ujamejo tist, ki so zaostali na strmini.
Z Mirkom se zopet fajtava za drugo mesto v Pokalu Slovenije, ne zmorem mu uiti, hvala bogu odpadem pa tudi ne. Kilometer pred ciljem si rečem, da se tokrat, če skupaj prideva do cilja, ne bom na žive in mrtve z njim preganjal, tudi tretje mesto bo čisto uredu. Ampak kakor zna mnogokrat reči naš velikokrat padli in vedno znova pobrani Rogla, da ni konec dokler ni konec, se je, poglej si ga no zgodilo, da ko grem spredaj na menjavo, mi Mirko ne more več slediti, v tistem pa pride mimo naju en mladec, ki mu na lastno začudenje lahko celo sledim do cilja, tako da se je borba za drugo mesto kar nekako sama od sebe že skoraj kilometer pred ciljem odločila meni v prid. Na cilju mi je moj kolesarski prijatelj in rival povedal, da ga je krč v mišici zgrizel in preprosto ni mogel več poganjati. Marjan, ki je tudi vedno pretendent za kolajno, ni bil za Mirkom daleč, le nekaj sekund.
Ja ni kaj, kolesarska zna biti težka.
Ampak to ni razlog, da Pogačar, naš super kolesarski šampion ne bi tretjič zmagal Tour de France, ki se bo po novem baje imenoval …
