V okviru 13. izvedbe Argonavtskega maratona je potekalo tudi amatersko državno prvenstvo na cesti. Razglasili so 14 novih državnih prvakov, kar nekaj je naslove državnih prvakov ubranilo.
Na maratonu se je v tekmovalnem delu pomerilo 266 kolesark in kolesarjev, med katerimi je bil najhitrejši Miran Kovačič s časom 2,01:11, državni prvak v amaterski kategoriji. Sledila je večja skupina kolesarjev, ki se je pomerila v finalnem sprintu. Sicer se je dirka razplamtela na prvem klancu, kjer se je naredila večja selekcija.
Za državne prvake so se pomerili na zahtevni 86 kilometrski trasi z 980 višinskimi metri. Štart in cilj sta bila na Vrhniki, trasa pa je bila speljana čez Borovnico, Podpeč, Brezovico in Polhograjske dolomite. Na Planini nad Horjulom je bila s 775m nad morjem najvišja točka maratona. Sledil je tehnično zahteven spust proti Suhem dolu, kasneje pa jih je čakal še dvokilometrski vzpon na Šentjošt in po spustu pot nazaj proti Vrhniki. Številni pa so se pomerili tudi na krajši, 63 km dolgi različici, ki prav tako ne skopari s prelepimi pogledi na okolico.
Čestitke vsem…
Slike objavim.se
Zapisal Slavko – iskrene čestitke!!!
- Argonavtski maraton je letos štel za državno prvenstvo amaterskih kolesarjev. 86 kilometrov dolga trasa s 1000 višinskimi metri, ki se naberejo čez hribce in dolince, se začne in konča na Vrhniki, je lepa …, če se pač počasi in iz užitka koleskaš po čudovitih polhograjskih kucljih.
Če pa od štarta do cilja leti kolikor nesejo noge, pa teh lepot glava nekako ne zazna več; no vsaj moja ne.
Za mojega kolesarskega prijatelja Borisa je majica državnega prvaka nekako že v naprej rezervirana, je pač eno klaso boljši od ostalih, ki se fajtamo za ostali dve mesti na zmagovalnem odru.
In včeraj smo bili na štartu trije kandidati za ti preostali medalji. Oba Marjana sta objektivno boljša od mene in v bistvu sem redkodaj od njiju hitreje čez ciljno črto.
Ampak, letos imam dobre noge in predaje v naprej ni, si rečem predno je piščalka dala znak za začetek dirke, in ko že takoj začnejo pljuča sopsti in noge trdeti.
Enega od dveh Marjanov, oba seveda moja kolesarska prijatelja, pa mogoče le prehitim, mi švigajo misli, čeprav, uh puf pant, niti ne vem kako naj to naredim. Proti Horjulu se naredi luknja, ne morem je pokriti in prva grupa se odpelje naprej. Dobro, Marjan 1 se z njo odpelje, ostane mi, da mirkam na tega, ki je z mano v isti skupini. Uredu je, si rečem, noge so se ogrele in ni mi več zelo težko, da držim tempo te skupinice.
A poglej si ga no, na vzponu na Šentjošt zagledam Marjana, ki je pobegnil s prvo skupino in vidim, da mu ne gre več najbolje, na cilju mi je potem povedal, da so ga krči uničili.
Z Marjanom 2 se odpeljeva naprej. Če se kje na spustu ne razbijem in mi kje proti cilju gume ne raznese, imam eno od preostalih dveh koljn že v žepu, si potihem govorim.
Vedel sem, da Marjan 2 do vrha klancev ne bo popustil, je predober, da bi ga kar pobralo. Torej, držati se ga moram do cilja, potem pa mano a mano, pa da vidiva kdo ima še kakšen patron v nogah.
In res, Marjan začne 300 metrov pred ciljno črto šprint.
Stari, pamet v roke in bodi še 150 metrov potrpežljiv v njegovem zavetrju, si rečem.
Težko je, noge pečejo kot hudič, možgani se mi kuhajo, ali sploh še diham, ne vem.
Ajde stari, drži še 20 metrov v zaveterju, mi zveni v glavi, potem pa gasa na ful, pa če crknem, si rečem. Skočim naprej …, prehitim ga za dolžino kolesa.
A ne popušča niti on.
Dvajset metrov do ciljne črti, jebenih 20 dolgih metrov, noge začnejo popuščati.
10 metrov do cilja …, mrtev sem. Čez ciljno črto se vržem in …. JA!!! za polovico obroča prečkam ciljno črto pred mojim bratom na kolesu.
Ko se končno ustaviva in ko prideva do sape, si seževa v roke, oba nasmejana do ušes, ker sva odpeljala čudovito in tudi fer dirko.
Jaz srebrn in Marjan bronast.
Super.
Taka dirka, tak fajt, mi redko kdaj uspe, a ko mi, je občutek čudovit. Vse matranje in trpljene je poplačano.
Naslednji vikend pa naprej, v nove borbe. Nadaljujejo se dirke v klanec.
Te so mi bolj všeč kot cestne, ker ni toliko strahu, da se kje razsujem.
“Pa vendar se vrti” je rekel mož, ki je videl in vedel … in dokler se vrti, se živi.
