Argonavtski maraton na Vrhniki izstopa predvsem po tem, da uspešno združuje rekreativni, tekmovalni in družinski značaj v eni prireditvi. Ob tem navdušuje z odlično organizacijo ter zanimivo in razgibano traso.
Maratona so se udeležili tudi naši člani, ki so dosegli odlične rezultate in nas lepo zastopali. Iskrene čestitke vsem udeležencem za njihov uspeh!!!
Zapisal: Slavko Colnarič
Včeraj je bil poletni solsticij, najdaljši dan v letu. Bil je tudi moj god. In čeprav nisem posebno vraževeren, si boljšega dne za osvojitev majice državnega prvaka skoraj ne bi mogel želeti. Nekatere stvari očitno potrebujejo svoj čas in pridejo šele takrat, ko so zrele.
Včeraj se je zgodil tudi 15. Argonavtski maraton, na katerem se vedno zbere lepa množica kolesarskih duš. Petkrat je štel tudi za državno prvenstvo amaterskih in veteranskih kategorij, med njimi tudi letos.
Trinajst let že hodim na dirke za Pokal Slovenije/OMR. Številka, ki mnogokrat velja za nesrečno, po nekaterih izročilih pomeni tudi lenobo. Sam sebi bi težko očital lenobo – vsaj kolesarsko ne – če sem toliko let vztrajal in lovil cilj, da nekoč osvojim majico državnega prvaka.
Kar nekajkrat sem stal na drugi ali tretji stopnički. Majico s slovensko trobojnico pa je vedno oblekel kak moj kolesarski prijatelj, ki je bil tisti dan pač močnejši in hitrejši.
Do včeraj.
Letos imam dobre noge. Imam tudi novo kolo, ki je hitrejše in lažje, za dobro kilco pa je lažje tudi moje telo. In priznam, da sem si rekel, da pa če letos ne oblečem te tako želene majice, je verjetno ne bom nikoli.
In sem jo. Osvojil in oblekel.
Ampak tudi tokrat je bila pot do nje seveda težka. Veliko težja, kot sem pričakoval glede na formo, ki jo letos imam.
Moj kolesarski prijatelj in klubski tovariš Milivoj je znan po svoji trmi. Ko misliš, da si se ga že rešil, evo njega – malo pred vrhom v Smrečju je bil spet ob meni. Dobro, sem si rekel, očitno se bova borila do ciljne ravnine, potem pa mano a mano in kar bo, pa bo.
Da bi bilo do cilja vse skupaj še bolj pestro, je na spustu proti Podlipi poskrbela veriga, ki se mi je snela in hotela po svoje. Noge so že tudi nekaj opletale po svoje in vedel sem, da prijatelj v sprintu prav tako ne bo imel namena popuščati, a ga moram prej seveda ujeti.
In skoraj malo začuden nad seboj, živčenjaku sem bil, kako me ni zgrabila panika. Dokaj mirno sem tisto prekleto ketno spravil nazaj na verižnik in potem divje, a vseeno pod nadzorom, lovil bežečo majico, ki se mi je odpeljala naprej.
A kolesarstvo je včasih prav zaradi takšnih zapletov najlepše.
Na koncu je bila ena sama sekunda prednosti dovolj. Sekunda, ki sem si jo prigaral v zadnjih tristo metrih ciljne ravnine. Dovolj za naslov državnega prvaka.
In morda prav zato toliko bolj dragocena, ker ni prišla zlahka.
Ker prigarane zmage štejejo dvojno.
Naj za konec dodam še zahvalo organizatorjem Argonavtskega maratona, ki se iz leta v leto potrudijo in pripravijo odlično prireditev. Organizirati kolesarski maraton in državno prvenstvo ni majhna stvar. Zahteva veliko dela, prostovoljcev, dobre volje in tudi nekaj trme. Prav zato takšni dogodki niso samoumevni in jih je vredno ceniti.
In še nekaj mi je bilo posebej všeč. Podeljene majice državnih prvakov niso zgolj simbolične. So vrhunske kakovosti in tudi estetske, takšne, kot se za naslov državnega prvaka spodobi. To je lep znak spoštovanja do vseh, ki se leta in leta vračamo na dirke, treniramo, tekmujemo in sanjamo, da bomo nekoč oblekli majico s slovensko trobojnico.
Meni je uspelo prav na ta dan v letu. In zato bo letošnji poletni solsticij v mojem kolesarskem dnevniku ostal zapisan z nekoliko debelejšimi črkami.
