Category: Cestno kolesarstvo

V nedeljo je bila na sporedu Dirka na Koreno 2026, ki je štela za Pokal Slovenije v vzponu.
Štart je bil na trgu v Horjulu, cilj pa pri cerkvi na Korenu nad Horjulom, na 728 m n.v.
Tekmovalce je čakalo 5 km vzpona in 394 višinskih metrov – pravi kolesarski izziv!
Na dirki se je pomerilo rekordno število tekmovalcev in tekmovalk.
Kljub vročini je bila prireditev odlično izpeljana, zato gredo pohvale tudi organizatorju KK Zapravljivček Horjul za dobro pripravljeno dirko in prijetno tekmovalno vzdušje.
Tekme sta se udeležila tudi naša dva člana in uspešno zastopala barve Turbo M.
Obema iskrene čestitke za nastop in odličen trud!!!

95 km in 1.200 višinskih metrov – brez kilometra ravnine, samo gor in dol!
Tekme se je udeležil tudi naš član Matjaž in si s svojo vztrajnostjo prigaral odlično 3. mesto v svoji kategoriji!
Nikakor ni bilo enostavno, zato je rezultat še toliko bolj vreden!
Iskrene čestitke, Matjaž!!!

13,5 km, 801 višinskih metrov in cilj na 1.611 metrih.
Tekme sta se udeležila tudi naša dva člana in oba ponovno stopila na stopničke!
Tako je bil zopet na delu Turbo M dvojec – brez krmarja!
Obema iskrene čestitke za odlična rezultata!
Še naprej tako – bravo, fanta!!!

Zapisal: Slavko Colnarič

– spet pod mejo 50 minut

Turbo M dvojec brez krmarja je zopet pripeljal do dvojnih stopničk v kategoriji Master I. Drago pa se je na poti do odra nekje izgubil.
Čeprav je bila cesta mokra in je občasno tudi rosilo, sem si želel čas okoli 50 minut, na koncu pa je šlo še veliko bolje – cilj sem prečkal v času 48:35.
Ampak najpomembneje je, da je do vrha enega najbolj znamenitih klancev pri nas, prišlo vseh 160 zagrizenih dedcev in 21 trmastih deklin.
Še bolj kot me je razveselil moj rezultat, pa me je razžalostil današnji grd padec Tadeja Pogačarja na Vuelti in njegov odstop.
Kolesarstvo je čudovit šport, poln veselja, izzivov in lepih trenutkov, a mnogokrat tudi neusmiljeno pokaže svojo drugo stran.
Tadeju želim čim hitrejše okrevanje in čim manj bolečin. Naj se čim prej vrne tja, kamor sodi – na cesto!

Skok na Roglo je tudi letos postregel z lepo udeležbo in vrhunskimi časi tekmovalcev. Dirka se tradicionalno začne z zaprto vožnjo do Loške gore pri Zrečah, kjer se uradno prične vzpon.

Start: Zreče – pri Gasilskem domu/Športni dvorani
Trasa: Zreče – Loška gora – Rogla
Dolžina: 13,6 km
Višinska razlika: 1.100 m

Tekme so se udeležili tudi naši člani in dosegli odlične rezultate.
Naša Slavko in Milivoj sta, kot po navadi, znova stopila na stopničke!
Vsem iskrene čestitke za borbo, vztrajnost in odlične rezultate!
Bravo Turbo M!!!

Zapisal: Slavko

34. Skok na Roglo – ko se noge borijo, glava pa, kot vedno, sprašuje, zakaj to počnem.
Vzpon na Roglo ni bil kratek, je bil pa zagotovo težak. 13,3 kilometra in dobrih 1.000 višinskih metrov je treba nekako premagati. Prvi je letos to storil v času 38:35, prvi s pomočjo elektrike pa je v cilj pribrzel v neverjetnih 23:46. No, to je pač neka druga kategorija.
Zadnja leta sem se na tem vzponu večinoma boril s časom okoli ene ure in štirih minut. Tokrat pa so noge sodelovale precej bolje in cilj sem prečkal v času 1:01:16, kar je moj najboljši čas po letu 2019.
Od starta sem vozil v svojem ritmu. Noge so dobro delale, tempo je bil visok, ampak pod nadzorom. Nisem se zaletaval in pokrival vsake luknje, ki jo naredijo tisti malo hitrejši od mene. Pojdite vi po svoje, sem si mislil, saj ste itak vsi toliko mlajši, da bi bili lahko moji otroci.
Nekje vmes pa se je, kot vedno, ko je napor že skoraj »nečloveški«, oglasila tudi glava:
»Pa dobro, zakaj je treba ves ta mater?«
Ampak ravno v tem je čar kolesarstva. Med vzponom se sprašuješ, kaj ti je tega treba, noge bolijo in vsak kilometer je daljši. Ko pa prideš na cilj, se vse spremeni. Noge so utrujene, glava pa zadovoljna in ponosna, ker ve, da si dal vse od sebe.
Tudi tokrat je bilo dovolj za zmago v kategoriji. Milivoj je imel tokrat nekoliko slabši dan in je zaostal za več kot šest minut, Toneta pa žal ni bilo na startu. A bo še priložnost za novo merjenje, kdo ima hitrejše noge in bolj trmasto glavo – dirk je še veliko.
Tudi pašta po dirki je bila dobra.
Na poti domov se je treba »obvezno« ustaviti še na Trojanah. Krofi so baje odlični – sam tega ne morem potrditi, ker jih ne jem. Pivo pa sem spil. In bilo je odlično. To lahko zatrdim in za tem stojim.
Se vidimo v naslednji strmini. V soboto bo na vrsti Juriš na Vršič.

Vzpon na Široko je rekreativna prireditev v Posočju za tekače in cestne kolesarje, ki poteka vsako leto 15. avgusta. Start za kolesarje je na Postaji pri Mostu na Soči, na nadmorski višini 170 metrov, cilj pa na Turistični kmetiji Široko na 753 m. Cestni kolesarji se pomerijo na 26 km dolgi in razgibani trasi z 1.070 m vzpona, tekači pa na kratkem, a zelo strmem 4,5 km dolgem vzponu s povprečnim naklonom 12,9 %.
Tekme sta se udeležila tudi naša dva člana in, kot je letos že kar običajno, sta se oba povzpela na stopničke!
Iskrene čestitke obema za odlična rezultata!

Bravo!!!

Zapisal: Slavko

Vzpon na Široko – ko se poklopijo forma, glava in užitek
“Vzpon na Široko je rekreativna prireditev v Posočju, namenjena tekačem in cestnim kolesarjem, ki poteka vsako leto 15. avgusta.
Start za cestne kolesarje je na Postaji pri Mostu na Soči, na nadmorski višini 170 metrov, cilj pa pri Turistični kmetiji Široko na 753 metrih nad morjem. Kolesarje čaka 26 kilometrov dolga razgibana trasa z več kot 1.070 metri vzpona. Tekači se pomerijo na kratkem, a zelo zahtevnem 4,5 kilometra dolgem vzponu s povprečnim naklonom kar 12,9 odstotka.
Poleg cestnega vzpona poteka tudi gorski tek gor-dol na 12-kilometrski krožni trasi s 600 metri višinske razlike po priljubljeni pohodniški poti »Lom je moj dom«. Start je pri Turistični kmetiji Široko, kjer je tudi cilj vseh disciplin.”
Lani sem se tega vzpona udeležil prvič in že takrat vedel, da bo postal eden tistih klancev, ki se jih bom z veseljem udeleževal tudi v prihodnje. Razlogov je več. Organizacija je odlična, trasa je zanimiva in razgibana, predvsem pa je prireditev izjemno obiskana. Letos nas je bilo kolesarjev in kolesark okoli 170, koliko tekačev in pohodnikov se je zbralo, ne vem, toda na vrhu je bila velika množica zadovoljnih, čeprav utrujenih obrazov.
Težko je najti prireditev, kjer za 20 evrov prijavnine (oziroma 25 evrov pri poznejši prijavi) dobiš toliko. Po prihodu v cilj te čaka odličen obrok z izbiro kar šestih menijev, za sladico pa še odlični štruklji. Že takoj po prečkanju ciljne črte lahko potešiš žejo z osvežilnim napitkom, ohlajeno lubenico in celo stekleničko kefirja. Resnično – ni da ni.
Tudi podelitev je potekala hitro in brez zapletov. Najprej so bili na vrsti tekači, nato še kolesarji. Vse skupaj je imelo tisti pravi rekreativni, a hkrati tekmovalni značaj.
Vzpon na Široko je bil zame tudi prva dirka po skoraj mesecu dni tekmovalnega premora. Po kar napornem prvem delu sezone, v katerem se je nabralo veliko kilometrov, višincev in nekaj zame pomembnih tekem, sem se na start postavil predvsem z željo preveriti, kako sem pripravljen za nadaljevanje sezone.
Izkazalo se je, da je forma še vedno prava.
Traso sem odpeljal v času 1:17:01 in sem svoj lanskoletni rezultat izboljšal za debeli dve minuti.
Na koncu je bilo dovolj za zmago v kategoriji. Drugouvrščenemu Italijanu sem na koncu ušel za 35 sekund, moj klubski prijatelj Milivoj je vozil malce slabše kot lani, a vseeno prišel na tretje mesto, tako da sva zopet dva iz našega kluba Turbo M stala na odru za zmagovalce.
Pred menoj je še zanimiv zaključek sezone. V naslednjih sedmih vikendih je na sporedu kar sedem dirk, ali se bom udeležil prav vseh, pa bom še videl. Kot upokojenec nimam nobenih tekmovalnih obveznosti in nobenega pritiska. Na dirke grem zato, ker v njih uživam, ker me motivirajo in ker mi še vedno predstavljajo lep izziv in mi dajejo občutek, da sem živ.
Hvala, Široko. Odlična prireditev, odlična organizacija in lep kolesarski dan.
Se vidimo prihodnje leto!

Letos malce v okrnjeni postavi. Še predsednik ni kolesaril, ampak je tokrat prevzel vlogo šoferja kombija.
Vsem, ki ste se udeležili etape, iskrene čestitke!!!

Zapisal: Slavko

Tradicionalna Turbo M etapa, ki je vsako leto zadnjo soboto v juliju, je za nami. Tokrat se nas je zbralo le pet »vitezov okrogle feltne« – pravzaprav štirje vitezi, Janez, Bojan, Zoran in moja malenkost, ter ena vitezinja, Ajda.
Iz Ljubljane do Vrhnike in potem še do Logatca je kolesarska steza večinoma obupna, zato se pravi užitek začne šele, ko pridemo do Kalc.
Čez Idrijo do Tolmina, kjer je prvi postanek, se nabere skoraj sto kilometrov. Noge so še sveže, glava tudi, dokler ti ne pride na misel, da si šele na polovici poti in da se bodo pravi višinci šele začeli nabirati – skupaj z Vršičem.
Pred tem pa je treba še skozi Kobarid do Bovca in nato v Trento pod vznožje kultnega prelaza kjer se vrag, kot vedno, odloči, da bo šalo iz naših nog vzel v svoje roke.
Vsak vzpon je težak natanko toliko, kolikor si ga kolesar naredi sam, pravi stara kolesarska modrost. Jaz pa imam občutek, da je Vršič iz primorske strani vendarle težji kot iz Kranjske Gore. Predvsem zadnja dva kilometra in pol, ko že vidiš kočo in si rečeš: »Evo, skoraj sem že na vrhu.« Pa tega vrha kar ni in ni. Kako se lahko ta razdalja tako raztegne v neskončnost, mi nikoli ne bo povsem jasno.
Takrat pomaga trma. Pa tudi zavedanje, da po skoraj dvestotih kilometrih pač ne moreš »vreči koruze v puško«. Če si vsaj malo hec … pardon, dec.
Ne na vzponu ne na spustu ni bilo pretirane gneče. Na spustu sem srečal le nekaj avtomobilov, potem pa je bila cesta skoraj povsem prazna. Pravi užitek. Še posebej zato, ker sem videl, da je cesta zdaj končno v celoti na novo preplastena in da na nekaterih serpentinah ni več tistih nadležnih granitnih kock. Vseeno pa je prav, da tiste, ki so ostale, ostanejo tam. So spomenik trpinom, ki so to cesto gradili in na njej mnogi tudi umrli.
Za mojstre spusta prava poslastica, pa tudi meni, ki nikoli nisem veljal za kakšnega posebnega »spustaša«, ni bilo težko pripeljati do Hotela Lek, kot se je nekoč imenoval, v dobrih devetnajstih minutah.
Do Jesenic nam je bil veter naklonjen, kljub temu pa se mi je zdelo, da je to železarsko mesto, stisnjeno med dve gorovji in reko vmes, neverjetno daleč. In razpotegnjeno. Kar noče in noče ga biti konec. Potem si rečem: »Še do Žirovnice, pa bo.« Toda cesta se še vedno rahlo vzpenja in tudi cilja pri Lovski koči kar noče biti. Medveda, ki je bil tam skoraj dvajset let ujet v premajhni ogradi, pa ni več. Odpeljali so ga v prijaznejše in predvsem precej večje zatočišče.
Ko pa končno prispeš, je vse prestano trpljenje v trenutku pozabljeno. Presenetljivo je, da sem letos v Žirovnico prišel najmanj utrujen doslej, čeprav sva na čelu skupine večino poti delala le dva.
In prav v tem je čar takšnih etap. Med vožnjo se velikokrat vprašaš, zakaj ti je tega sploh treba. Na cilju pa poznaš odgovor.
Če bom drugo leto še živ in bo svet še stal, bom tradicijo nadaljeval. Upam, da skupaj z vsemi letošnjimi udeleženci, pa še kakšnim novim, saj se nas je včasih nabralo tudi petnajst ali več. In tudi z Matjažem, ki je bil letos zaradi spleta okoliščin voznik spremljevalnega kombija in naš uradni fotograf.
Po vseh teh letih ugotavljam, da pri tej etapi pravzaprav nikoli niso bili najpomembnejši kilometri, višinci ali povprečna hitrost. Največ šteje družba. Pet prijateljev, vsak s svojimi mislimi in svojimi krizami, ki si jih med potjo skoraj ne pove, na koncu pa vsi vemo, da smo skupaj preživeli še eno lepo kolesarsko zgodbo. In prav zaradi takšnih zgodb se vsako zadnjo soboto v juliju znova usedemo na kolo.
BRAVO!!!!