Nazaj na seznam dogodkov

Istria Granfondo CLASSIC (119 km), 19.10.2019

Odličen zaključek sezone našega kolesarja s prvim mestom na Granfondu. Bravo ŠD Turbo M Bravo Slavc. Zapisal Slavko: ZGODBE, KI JIH PIŠE KOLO Kolesarsko sezono sem včeraj več ali manj zaključil. Za razliko od lanskega leta, ko nas je pričakalo deževno jutro, se je letos Umag že na vse zgodaj obarval v rumeno sonce. In temu primerno se nas je na štartu Istrie granfondo zbralo okrog 600 kolesarskih duš. Vsi s spucanimi koleščki in zloščenimi čeveljci. Vsi v pričakovanju, vsi s svojimi zgodbami v glavi. In smo šli. In ja, dokler še ne leti na vso moč, res lahko vidiš kako lepa je Istra. Potem pa lepota narave izgine, nekam v pozabo in na plano pridejo drugi občutki. Občutki pričakovanaga in neizogibnega napora. Samo, da ne ostanem sam, tako kot lansko leto, pa bo vse uredu, si govorim. Prva grupa se je že davno odpeljala naprej in na vzponu na Vižinado smo bili seveda že raztreseni kot zreli plodovi jeseni narave. Pa se nas je do pod Opertala, na katerega se je bilo treba dvakrat povzpeti, le nekaj skupaj nabralo. Potem pa v klanec ,,Gremo vsak po svoje". Po spustu pa tri kilometerski makadamski odsek, strada bianche, so ga označili organizatorji. Halo, a sem padel v zono somraka in se znašel na eni od spomladanskih klasik, al kako! Pa jaz sem amaterski kolesarček, kaj se je meni, dedecu že v letih, treba po teh luknjah preganjati. Ampak po drugi strani, potem, ko sem srečno in brez gumi defekta prišel skozi, se mi je pa vseeno dobro zdelo, da sem vsaj malo okusil občutke tistih znamenitih kolesarskih dirk. In potem še enkrat na Opertal. Noge so še delale, v glavi je pa že malo zvenelo. Že kar nekaj časa smo bili skupina štirh. Dva mladeniča in poleg mene še en, že malo zguban gospod. Italijan. Moja starostna kategorija. In ja, vedel sem, da se bom s tem starim kolesarskim mačkom boril, verjetno do cilja, za medaljo. Moram mu do vrha klanca pobegniti, mi gre skozi miselne vijuge, če ne bo štala in me zna na cilju v šprintu prehiteti. Na vrh pridem skupaj z enim mladcem, onih dveh nikjer. Ja, to! Zgleda, da sem rešil dirko, mi vesele misli pojejo. Ampak ne. Italijanska šola kolesarstva je pokazala kaj zna. Čeprav sva dobro sodelovala, se menjavala in ves čas navijala čez 40km/h, sta naju Starec in mladec ujela. Ja seveda, si rečem, do zmage se pa ne da kar tako, na lahko priti. Bo treba garati do konca. Stari izgleda, da ne bo popusti. Ampak 15 km pred ciljem pa je začel kazati znake, da tudi njemu ni lahko. Na firngo ni šel več in tudi zadaj, sem videl, da se bo težko obdržal. In to je opazil tudi mladenič, s katerim sva postala prava kolesarska zaveznika. Ne vem zakaj se je odločil, da sva nekako ekipa dveh postala. Mogoče sem ga pa na njegovega fotra spominal. Kajti na svet je privekal ta mladenič, istega leta kot moj sin, sem ugotovil potem, ko sem pogledal rezultate. In je takoj še malo pospešil, jaz za njim. Italjan začne zaostajati. Pa če crknem, si govorim. Zdaj se lomi dirka, zdaj gre za zmago. Če narediva razliko kakšnih 200 metrov, ne bo mogel več priključiti, pa da je bog, si mislim. Ampak seveda, tudi mene začne pobirati. Krči se že malo oglašajo v levi nogi, sapa je kratka, srce v iber turah. Začnem tudi sam malo zaostajati, ampak mladenič opazi moje trpljenje, vidi, da lahko za trenutek malo popusti. Minutka, dve, je že bolje in grem lahko celo na menjavo. Ujameva enega osamelca in potem družno kot trijo fantasticus grabimo proti cilju. Italijana ni več na vidiku. Ko ostaneš sam v vetru, ti ni več pomoči. Dva kilometra pred ciljem, še zadnji hupser. Krči so bili že hudi, komaj sem se prevalil čez. Nisem jima mogel več slediti. Par metrčkov sem zaostal. Ampak cilj je bil že na vidiku in nobene panike. Pol minutke sem na koncu zaostal za mojim kolesarskim sodrugom in zaveznikom. Z velikim veseljem sva si v cilju podala roke. Oba vesela, da sva naredila lepo kolesarsko zgodbo. Italijan je prišel dve in pol minuti za mano, in tudi z njim sva si na odru za zmagovalce, veselo in s spoštovanjem segla v roke. Prijateljice in prijatelji, pišite zgodbe. Vsak dan. Slabe nas lahko kaj naučijo, ali pa gredo v pozabo. Dobrih se veselimo in jih lahko delimo.


Nazaj na seznam dogodkov